Chains / Satori Junk

Skoraj devet let ponovno na istem kraju zločina. Kamor sem se davnega leta 2015 v glavnem odpeljal zaradi Infest, sem minuli teden potoval zaradi domačih Chains. Primorski dvojec je izkoristil dela proste dneve in se skupaj z Italijani Satori Junk odpravil na 4-dnevno mini turnejo, ki je obe zasedbi minuli petek pripeljala do malega graškega kluba wakuum, ki domuje v prvem nadstropju naseljene ulice v bližini Mure.

Ko sem zasedel zadnje parkirišče na ulici neposredno nasproti vhoda, sem se sprva odpravil skozi napačna vrata. Prijazni vratar sosednjega plesnega kluba me je samo na podlagi sekundnega pogleda takoj usmeril k sosednjim vratom. Hja, pa nisem nosil ne nič usnjenega in ne corpse painta, hehe. Zanimivo, kako hitro delujejo predsodki in klišeji v vse strani. Ko sem prišel do blagajne, sem moral urediti članstvo, saj je vstop v klub dovoljen samo članom. Po kratkem »urejanju birokracije« pa sem že tudi stal pred šankom, kjer sta me »našla« Chains. Še preden smo se dodobra poglobili v resnejšo debato z organizatorjem Andreasom, so iz dvorane, katere kvadratura ne meri dosti več kot trikratna velikost povprečne slovenske dnevne sobe, oglasili Satori Junk.

Satori Junk so italijanska stoner/fuzz/psych/doom metal zasedba iz Italije, ki ima za seboj tri studijske izdaje, in sicer demo Doomsday, ki je skorajda v celoti zastopan na samonaslovljenem dolgometražnem prvencu Satori Junk, in še aktualni celovečerec The Golden Dwarf. Slednji je iz leta 2018, zaradi česar mi je bilo povsem jasno (beri: to sem pričakoval), da bomo dobili postrežen meni z obeh ploščkov. In tako je tudi bilo. Sicer sem upal na priredbo Light My Fire, ki jo v originalu izvajajo The Doors, tako da bi poznal vsaj en komad, a temu (žal) ni bilo tako. Band je skakal z enega albuma na drugega in nazaj, pri tem pa ponudil en epski komad za drugim. Ko sem stal tam sredi dvorane, obdan s kakšno 20-glavo množico, ki je vidno bolje uživala kot jaz, sem si predstavljal, da bi mi kakšne opojne substance olajšale stik z glasbo. Kljub številnim poskusom v preteklosti nekako še nisem našel svojih vhodnih vrat v svet počasnega fuzz/psych/stoner metala, ki se manifestira v recimo deset minut dolgih komadih. Ravno ko sem menil, da sem bil v pravem stiku z bandom, so mi zaradi počasnih noise melodij misli pobegnile stran od dogajanja (beri: od privlačnega riffa preko low down psihedelike direktno iz dvorane). A ne glede na to, da mi je glasba Satori Junk pod črto predstavljala kar trd oreh, mi je pevec s svojim igranjem klaviatur v slogu prog rocka iz sedemdesetih dodobra olajšal delo. Sploh zaradi slednjega sem prepričan, da veljajo Satori Junk med poznavalci za nekaj posebnega.

Od res težke glasbe k domačim »pop zvezdam« doom metala. Chains sta v primerjavi z Italijani povsem druga zgodba: kratka, neposredna in enostavna. A ne razumite tega mojega opisa kot podcenjevanje. Pisanje enostavnih komadov, ki gredo zlahka v uho, je vse kaj drugega kot enostavno. Ta ideja me je prešinila med nastopom Primorcev, pri čemer moram dodati, da je bila tudi ena izmed redkih. Že pred začetkom koncerta sem se kot največji »fanboy« postavil neposredno pred oder, ki je v wakuumu le 15 centimeter dvignjen od parterja, kjer sem se povsem prepustil glasbi. Sicer sem sledil setlisti na tleh, tako da sem lahko opazil, da E. Chains ne sledi zapisanemu vrstnemu redu, a je na koncu vseeno odkljukal vse komade na 12 naslovov dolgem seznamu. Pri tem sta se Chains dotaknila svojih glavnih dveh izdelkov, in sicer Sonic Sabbath in Musica Macabra, vmes pa subtilno opozorila na prihajajoči izdaji. Split plošček Rito Funebre s komadoma Peace Love Lucifer in Nocturnal Children Arise je sicer že deloma izšel v digitalni obliki in še čaka na fizično izdajo, medtem ko bo punkrock hit In the Night (menda?) del prihajajočega novega dolgometražca. Slabih 50 minut njunega nastopa mi je minilo v šusu, tako da nisem mogel verjeti, da je vsega bilo naenkrat konec.

Po koncertu se nas je še nekaj obiskovalcev družilo z obema bandoma pri mizi z merchem, kjer smo obujali spomine na stare nastope, govorili o trenutni turneji in vabili nekaj avstrijskih obiskovalcev, da naslednji dan obiščejo še mariborski koncert obeh zasedb. Konec koncev je gor enako daleč kot dol, kajne?