.jpg)
Prvi ponedeljek meseca maja je Orto Bar gostil triglavo black metal karavano, ki ji je poveljeval rušilni tank z imenom Marduk, njegovo spremstvo pa je bilo sestavljeno iz poljskih Infernal War in norveških Ragnarok. Kdor se vsaj malo zanima za black metal, se je v preteklosti tako ali drugače spotaknil ob vsa tri imena, v nasprotnem primeru pa bi verjetno imel največje težave s Poljaki. Nastopajoči so bili torej poznani, njihova glasbena kompatibilnost pa zelo velik plus, ki ni dopuščal dosti izgovorov za neobisk koncerta, če človek aktivno posluša vsaj enega izmed naštetih bandov. Podobnih koncertnih paketov je v zadnjem času znova bolj malo in na koncertih smo večinoma deležni žanrskega mišmaša, zaradi česar bom podobne turneje v bodoče zmeraj pozdravil z velikim zadovoljstvom.
Časovnica je bila naklonjena zgodnjemu prihodu in odhodu:
19.45 vrata
20.15 Infernal War
21.15 Ragnarok
22.30 Marduk
Kot prvi so zaružili Poljaki. Gre za najmlajši band med nastopajočo trojico, pa čeprav je ta lani dopolnil že 20 let delovanja. Ko sem v pritličju Orto Bara izza ovinka hitel mimo kadilnice proti veliki dvorani, sem se najprej ustavil pred veliko množico in se začudil številnim obiskovalcem. Šele ko sem se prebil skozi teh nekaj vrst, ki so stale pred mešalno mizo, se mi je prikazala prava slika o številu poslušalcev pod odrom. Sprednji del je bil namreč tako rekoč prazen in gostil komajda deset zainteresiranih glav, ki so aktivno s kričanjem besedil in čupanjem spremljali Infernal War. Poljaki so pravi divjaki, ki se mestoma med komadi ustavijo ali umirijo le zato, da nato nadaljujejo s še večjo vnemo. Pri tem večkrat pozabijo na pestrost riffov, zaradi česar se mi še niso prikupili na ploščku, medtem ko so bili v ponedeljek ravno pravšnji izbor za predskupino. Nekakšna mešanica med Deicide in Marduk je bila točno to, kar si človek lahko želi na takšen koncertni večer, sicer pa bi si osebno želel, da bi band ponudil več razgibanosti v smislu komada Death's Evangelist, ki je bil izdan na njihovem najbolje sprejetem albumu Redesekration: The Gospel of Hatred and Apotheosis of Genocide in s katerim je zaključil svoj nastop.
Premor je bil kratek, blackmetalski šus pa se je nadaljeval po norveško. Ne Ragnarok niti ostala dva banda se ne nahajata na promocijski turneji aktualnega albuma, kar je pomenilo, da smo od vseh treh prejeli obširen presek njihove diskografije in hkrati dober vpogled v njihovo preko dve dekadi trajajoče delovanje. Ker na nosilcu zvoka poznam samo druga dva nastopajoča, lahko samo zanje trdim, kako je opazna razlika med njihovimi prvimi in zadnjimi izdelki. Norvežani so kot protiutež svojim mlajšim vižam zaigrali Pagan Land, komad, ki je njihov prvi posneti komad sploh. Na podlagi primerjave s predtem zaigranim Murder je bilo lepo slišno, koliko kompleksnejši in hitrejši so postali sčasoma. 45-minutni nastop je bil ravno dovolj dolg, da je lahko band poleg že omenjenega Murder iz rokava potegnil še svoje druge največje hite, med katere štejeta še It's War in Blackdoor Miracle, medtem ko sta komada Dominance & Submission in Infernal Majesty z aktualnega celovečerca Psychopathology ravno tista dva komada, ki sem si ju želel slišati v živo. Zadovoljstvo nad slišanim in videnim, česar band predvsem za ženske ponuja zelo veliko, je bilo tudi med publiko zadostno, saj se je ta med kratkim premorom konkretno namnožila.
Med premorom se je stopnjevala napetost z atmosferiko, ki me je spominjala na donenje prihajajočih tankov, medtem ko sta še premo sorazmerno rasla temperatura in smrad v zraku. Če si ta mala dvoranica kaj zasluži, je to zagotovo boljše prezračevanje. A tako vsaj nisem bil oziroma nismo bili hladni, ko je švedski vojni stroj zavzel oder. Tik pred izdajo novega albuma si je band privoščil odigrati nekaj komadov, ki jih v zadnjih letih ni igral pogosto. To so recimo The Black... in Wolves ali še bolj redko predstavljen Between the Wolf-Packs s še zmeraj aktualnega albuma Frontschwein. Da si je poslušalstvo strastno želelo te švedske viže, je bilo jasno od prvega komada dalje, saj je spremljal malo več kot enourni nastop Marduk nenehen mosh pit. Ta se niti ni kaj prida umiril med Equestrian Bloodlust, s katerim je band skupaj s singlom Werwolf predstavil delček novega albuma. Glede na slišano sem prepričan, da bom ob naslednji napovedi bandovega nastopa znova stal nekje v množici in se čudil, kako lahko band po skorajda 30 letih delovanja postaja boljši in boljši. Še na mnoga leta in mnogo koncertov, Marduk!
