Na današnji dan
1986
Ozzy Osbourne izda album The Ultimate Sin
NAGRADNE IGRE
Traja do: 18. 2. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

INTERVJUJI

21. 7. 2023

Espen Ixtlan (fotograf Satyricon)

Spraševal: Dejan Klančič
Odgovarjal: ESPEN

Avtor fotografij je Espen Ixtlan.

Letos sem na Inferno Metal Festivalu dobil priložnost govoriti z Espenom Ixtlanom. Espen je bil dolgoletni fotograf skupine Satyricon, rezultat tega sodelovanja je izid knjige Satyricon In Europe 2006–2022, prve in edine avtorizirane knjige o Satyricon. Najin povsem spontan pogovor je bil kolaž več prejšnjih pogovorov v prvih dneh festivala. Prebrali boste torej lahko različne zgodbe o tem, kako je Espen spoznal band, kaj dobrega in vznemirljivega je doživel z bandom in kakšne načrte band še ima.

DEJAN: Pomislil sem, da bi začela s preprostim vprašanjem. Se lahko na kratko predstaviš?
ESPEN: Seveda. Moje ime je Espen Ixtlan, sem nekdanji novinarski fotograf. Naveličal sem se nesreč, umorov in podobnega sranja. Glasbenemu poslu sem se pridružil pred približno 17 leti in delal sem z bandi, kot so Ministry, The Dandy Warhols, Apoptygma Berzerk, in seveda s Satyricon, predvsem s Satyricon.
DEJAN: Začel si torej leta 2006?
ESPEN: Leta 2006 je bil moj prvi koncert. Takrat še nisem delal za Satyricon, toda moj prijatelj Anders, ki je bil takrat vodja turneje za Satyricon, me je poklical morda šest mesecev po koncertu, po tem, ko je videl moje fotografije. Povabil me je, da se pridružim Satyricon kot voznik, ne kot fotograf. Ampak vedno mi je uredil foto akreditacijo, da sem lahko fotografiral. In tako se je vse skupaj začelo razvijati. Prva tri ali štiri leta sem bil tako v glavnem voznik, potem pa so videli fotografije in ugotovili, da so res dobre, ker sem se nekako znal povezati z bandom.
DEJAN: Pred tem torej nisi bil oboževalec?
ESPEN: Ne, nisem bil. Pravzaprav sploh nisem bil ljubitelj black metala, sploh mu nisem posvečal toliko pozornosti. Pozoren sem bil na zelo nasilen začetek s požigi cerkva in poboji ter samomori. Zanimivo je, da nikoli nisem bil ljubitelj dvojnih bas bobnov. Toda po tem, ko sem spoznal Satyricon, sem ga začel poslušati, vživel sem se v vzdušje in filozofijo ter način razmišljanja. Po tem ni bilo več poti nazaj.
DEJAN: Ja, si znam predstavljati, kako se je razvijalo zate. Podobno je bilo pri meni, morda le kakšnih deset let prej.
ESPEN: Ja, potem si bil dosti bolj zgoden od mene. Kot sem ti povedal že včeraj, sem se bolj zanimal za industrial metal in metal na splošno, ne pa za black metal. Morda tega ne bi smel povedati, ampak res sem bil pozen.

DEJAN: Mogoče bi bilo to vprašanje bolje postaviti malo kasneje, toda ker zdaj ravno govoriva o tem … Torej celoten projekt se je zgodil tako rekoč po nesreči?
ESPEN: Po naključju, absolutno. Mislim, da se to pogosto dogaja. Nekako je človek na pravem mestu ob pravem času, vendar pač počne takrat nekaj drugega. Toda videli so fotografije in začeli so nekako razumeti, da razumem njihov način izražanja. Kot pravi Sigurd, je veliko fotografov v preteklih letih posnelo odlične fotografije Satyricon. A kot pravi, morda niso razumeli, kako Satyricon želijo biti videni. Mislim, da sem porabil kar nekaj let, da sem to ugotovil, da sem razbil kodo.
DEJAN: Bistvo Satyricon?
ESPEN: Tako je, absolutno, bistvo Satyricon. Na ta način vedno iščem ravnovesje pri svojem delu. Ravnovesje med tem, da želi band izpasti čim bolje, a ne nujno tako, kot si mislijo fotografi. Tako sem nekako moral odložiti lastne preference in prisluhniti Satyricon, kaj želijo doseči s fotografijami. To mi je vzelo kar nekaj časa. Na prvem koncertu sem se res boril z malo svetlobe, bilo je skorajda povsem temno, na drugi strani pa tako energičen band. Stvari so se dogajale zelo hitro. In tako sem ugotovil, da gre pri tem za res tehnično zahtevno fotografiranje, kar mi je predstavljalo pravi izziv. Ampak to je tudi nekaj, kar me žene: izziv in težave, ki jih moraš premagati, in delo opraviti. Menim torej, da sem zrasel kot fotograf.


DEJAN: Zdaj razumem leto 2006.
ESPEN: Ja. Moj prvi nastop, moja prva služba leta 2008, nato se je tako nadaljevalo do leta 2010. Potem je prišel operni koncert. Dobil sem vabilo in AAA pass in photo pass, a ne kot fotograf. Povabljen sem bil, ker sem vse ostalo dobro opravil. Videli so moje fotografije in želeli so jih uporabiti za live album Live at the Opera, DVD-je, druge albume in CD-je. V bistvu so se leta 2013 stvari začele resnično razvijati.
DEJAN: Ampak če ne bi bilo Covida, bi bila knjiga še vedno naslovljena z letom 2022 ali še sploh ne bi izšla? Kaj meniš? Zakaj torej 2022?
ESPEN: Ker je bilo veliko fotografij dejansko posnetih leta 2022. Zato smo izbrali leti 2006 in 2022. Razpravljali smo o tem, saj sem menda zadnje fotografije Satyricon v živo posnel leta 2019. Toda veliko fotografij je dejansko nastalo tudi malo kasneje. Toda Covid je bil odlična priložnost za delo na tem projektu, ker sem imel čas. Vse drugo je bilo zaprto, nobenih turnej, nič. Zato sem zelo vesel za to obdobje, ker sem imel čas, da sem se resnično poglobil v gradivo, ki sem ga imel. Mogoče je bilo kakšnih 80.000 neobdelanih datotek. Torej kar nekaj dela.
Za knjigo sem uporabil mobilne telefone, male fotoaparate in profesionalne fotoaparate, kar sem pač imel pri roki. Všeč mi je, ko ljudje delajo s tem, kar imajo pri roki. Človek ne rabi super drage opreme, če zna stvari uporabljati. Mobilni telefon zna biti včasih pravzaprav zelo dober. Nenadoma si na koncertu in mobilni telefon povsem deluje, brez problema.

DEJAN: Kako si se torej odločil, katere fotografije boš uporabil? Rekel si 80.000.
ESPEN: Tako, 80.000.
DEJAN: In koliko jih je v knjigi?
ESPEN: Mislim, da jih je nekje 250.
DEJAN: Torej manj kot procent?
ESPEN: Najtežja naloga je bila pravzaprav, da sem moral ubiti svoje otroke. Ker sem izobražen novinarski fotograf, sem želel pripovedovati zgodbo z ne preveč živimi fotografijami, tako da bi bili v knjigi premori, da se ljudje ne naveličajo. Ker ko vidiš kakšnih 20 live fotografij zaporedoma, ti postane kar malo dolgčas, če te nismo ravno izjemno dobre. Zato sem poskušal povedati zgodbo, ki se nekako razvija. Na ta način potem postane zelo zanimivo obrniti naslednjo stran. A kot sem že povedal, zelo težko je bilo zavreči toliko mojih najljubših fotografij. Toda drugače ni šlo, moral sem jih izpustiti, ker sem vedel, da ne sodijo v koncept. Lahko si predstavljaš, da je bilo zelo težko delo, saj kot fotograf vedno želiš, da ljudje občudujejo vse tvoje fotografije. Ampak pač ni šlo.

DEJAN: Pozabil sem svoje naslednje vprašanje.
ESPEN: Nič za to, nič za to. Lahko na primer govoriva o tem, kako je knjiga postala resničnost zaradi tega, ker sem delal z Ministry.
DEJAN: Z ameriškimi industrial metal legendami?
ESPEN: Ja. Poklicali so me leta 2019, ko sem bil na počitnicah na Krfu v Grčiji. Delali so nekakšno knjigo slik, ne samo s fotografijami, ampak tudi s slikovnim materialom, plakati in vsem, kar so Ministry uporabljali v vseh teh letih. Želeli so, da prispevam nekaj fotografij, za kar bil sem res hvaležen in počaščen. Poslal sem jim torej kup fotografij in mislim, da so v tej knjigi uporabili štiri ali pet. Nato so mi poslali dva izvoda knjige; eno redno izdajo in eno omejeno različico s singli, posnetki in podobnim. Omejeno sem obdržal zase, drugo pa sem dal Wongravnu oziroma Satyru. Upal sem, da ga bo mogoče navdihnila knjiga od Ministry. Po enem tednu me je poklical in rekel, da bi morda morali tudi oni narediti knjigo. Zelo sem bil počaščen. Vprašal sem ga samo, kako si jo predstavlja. Edini pomislek je imel glede velikosti. Moral bi narediti večjo od knjige od Ministry. Odgovoril sem mu, da ni problema. Želeli smo torej narediti knjigo v velikosti plošče, se pravi 31 x 31 cm. Toda nobena tiskarna tega ne bi naredila, ker bi bila knjiga zaradi tega pretežka. Poštnina bi bila predraga. Zato smo morali zmanjšati velikost na … mislim, da je zdaj 25 cm, kvadratne oblike.
Sicer pa band ni bil vključen v kreativni del ustvarjanja knjige. Samo dal je dovoljenje, da se knjiga lahko izdela. Smo se pa pogovarjali, kakšna naj bi bila. Želeli so, da prikazuje življenje na turneji, trdo delo, koncertiranje. Nastopanje v živo in nekakšen prikaz tega, koliko dela in truda moraš vložiti, da resnično deluješ kot vrhunski black metal band. Tako da mi niso naročili, katere fotografije moram uporabiti.
DEJAN: V zvezi s trdim delom … Spomnil sem se zgodbe, ki ni povezana s Satyricon, ampak s turnejami na splošno. Nekje na Facebooku sem prebral, da se je neki Anglež pogovarjal s svojo najljubšo skupino, da bi morali priti v njegovo mesto nekje v Angliji, ker bi jih tam rad videl nastopati. Nakar mu je skupina odgovorila, da bi lahko on prišel v London in s tem potoval, tako kot to počnejo oni. Ko torej govoriš o zahtevnem življenju na cesti oziroma turnejah, je to nekaj povsem drugega, kot sedeti doma v dnevni sobi in gledati televizijo. To zahteva veliko truda in volje.
ESPEN: Tako je.
DEJAN: Ne vidiš družine in to in ono.
ESPEN: Morda veš, da je Norveška zelo znana po športu. Imamo organizacijo, imenovano The Norwegian Olympic Sport Centre. Satyricon so bili vedno povezani s to skupino, s katero so trenirali in trdo delali. Vedno so zelo resno vadili in bili v formi. Satyricon je bil morda eden prvih bandov, ki res ni imel alkohola na avtobusu. Pravzaprav lahko piješ zunaj avtobusa, avtobus pa je vendarle tvoj dom. V preteklosti jih je izučilo. Včasih so bile na avtobusu zabave, stranišča so bila poplavljena, bile so prostitutke in mamila, kar hočeš. Toda ko postaneš starejši, se po mojem začneš zavedati, da moraš biti fit in v formi, da ti uspe odigrati pet koncertov na teden. Pri tem pa vsak koncert traja tudi po dve uri in pol. Gre za pravi fizični napor. In če nisi v formi, na odru pravzaprav nimaš kaj početi. Videl sem veliko bandov, na primer tudi Ministry. Oni so morda izjema pri tem pravilu – več mamil in več alkohola kot so zaužili, boljši so bili. Običajno ni tako.
Ljudje plačajo veliko denarja, da te vidijo v živo. Ljudje potujejo daleč, in da potem kot band nastopiš v usrani formi, je nekaj, česar nikoli ne bi smel početi.


DEJAN: Zdaj se spomnim vprašanja od prej. V knjigi niso samo slike oziroma fotografije. Je tudi kar nekaj besedila. Si ti torej tudi avtor besedila?
ESPEN: Ne. Sem pa jaz odločil, kdo bo. Želel sem vplesti tudi besedilo. Pomislil sem namreč, da bi bile samo fotografije res dolgočasne. Kajti po 20 ali 30 straneh si videl vse. Govoril sem torej z Wongravenom in odločili smo se, da naj ljudje iz banda pripovedujejo o tem, ali se jim je na turneji kdaj zgodilo kaj smešnega, kaj je bilo zanje najtežje ali če jih je kdaj kaj resnično razkurilo. Toliko stvari se je zgodilo v teh letih.
Sodelovalo je več ljudi, kot so lučkarji, tonski tehniki in tudi Sivert Høyem iz banda Madrugada. Na albumu Satyricon iz leta 2013 je pel pesem Phoenix. Poleg tega je velikokrat nastopil s Satyricon kot posebni gost in želel sem njegovo zgodbo, kako je spoznal Sigurda. Mislim, da so s številnimi muzičarji debatirali o najnovejši produkciji Britney Spears. In Sigurd je bil zelo oster: »Jebeš ti vse to!« in bla, bla, bla. Sivert je bil po mojem nekako očaran nad njegovo samozavestjo in ni imel nič proti temu, da je to izrazil. Ta njegova zgodba se mi je recimo zdela pomembna.
Potem je tu še Rebel Wizard, metalec iz Avstralije, ki je odraščal v Novem Južnem Walesu kot osamljen ljubitelj black metala, ker leta 1995 v Avstraliji nihče ni poslušal black metala. Dobil je album Nemesis Divina in ta ga je tako navdihnil, da je postal umetnik. Povedal mi je, da si ni mogel privoščiti nakupa plošče, zato je moral ukrasti denar zanjo. Mislim, da je bil to odličen primer globalizacije black metala. Po mojem je bila njegova zgodba res ganljiva.
Imamo tudi dekle, ki odgovorna za administracijo, Instagram in Facebook stran od Satyricon. Tudi ona je napisala besedilo in dobila fotografije od oboževalcev s celega sveta. Zato sem moral izbirati med številnimi fotografijami. Mislim, da je zelo pomembno, da so oboževalci predstavljeni v knjigi, saj so navsezadnje oni tisti, ki skrbijo za to, da se stvari na ustavijo, s tem ko kupujejo plošče, hodijo na koncerte, kupujejo merch.

DEJAN: Moram priznati, da je bila prva stvar, ki sem jo preveril, ko sem prijel v roke knjigo, kje sem? Sem v knjigi? Sem v knjigi? Torej to povsem razumem. Ko mi objavljamo fotografije s koncerta, smo vedno pozorni oziroma pazimo, da je zajeta tudi publika.
ESPEN: Absolutno, absolutno.
DEJAN: Tako lahko obiskovalci preverijo, kje so in kako so izgledali.
ESPEN: To je bila tudi moja prioriteta, in sicer imeti veliko fotografij z obiskovalci, ljudmi, ki te gledajo. Ker je vedno tako: »Oh vau, na fotografiji sem!« Poleg tega pa vse spoštovanje do oboževalcev, ki trošijo svoj težko prisluženi denar, potujejo, spremljajo band, kupujejo kar koli. To je tisto, kar ohranja posel pri življenju. Torej vse spoštovanje do njih. Konec koncev sem tudi jaz oboževalec. Tudi jaz potujem daleč, da bi videl najljubše bande. In zato želim nekaj za svoj denar. Mislim, da je to zelo pomembno. Fani so pomembni.
DEJAN: Vendar obstaja vedno tanka črta, kako daleč lahko gre oboževalec.
ESPEN: Seveda, seveda.
DEJAN: Ne vem, če sem ti že povedal. Včeraj sem sedel tukaj čez cesto in pil kavo. In nenadoma so vstopili Ihsahn od Emperor, neka ženska, morda novinarka, in njegov sin. Ves čas sem se mučil z vprašanjem, naj kaj rečem, naj prosim za fotografijo ali ne? Tukaj je zasebno, ga lahko potem takem zmotim?
ESPEN: Črta je res zelo tanka. Ampak mislim, da so ljudje v večini primerov spoštljivi. In tudi veliko skupin je zelo zadržanih. Toda pozornost je tudi nekaj, ki bandom daje zagon. Verjetno bi bilo malo dolgočasno hoditi po ulici in te nihče ne bi prepoznal. Mislim pa, da ima večina oboževalcev zelo spoštljiv odnos do zasebnosti in vsega. Toda Satyricon so po koncertu vedno namenili veliko časa srečanju z oboževalci, fotografiranju in dajanju avtogramov. Bilo je nekaj lokacij s 300 ali 400 ljudmi in tako lahko tam stojiš tudi po tri ure. Vendar so, ker jim ti ljudje dejansko plačujejo račune. Torej vse spoštovanje za to.
DEJAN: Se strinjam.

DEJAN: Še kaj, o čemer bi se morala pogovoriti?
ESPEN: No, na turneji se zgodi veliko stvari, ki morajo ostati na turneji. A saj veš, ni nič narobe, če povem, da je seveda bilo tudi veliko konfliktov.
DEJAN: Misliš znotraj banda?
ESPEN: Tako, med člani banda, Sigurdom, ekipo, in tako dalje. Kajti Sigurd je zelo zahteven. Človek ni v bandu oziroma ne potuje z njim in ni član ekipe Satyricon brez razloga. Človek je tam, ker je zelo dober v tem, kar počne, in to mora tudi storiti. Ampak ljudje so se že tudi stepli ali bili celo aretirani. To je bilo enkrat v Kanadi, mislim, da leta 2008 ali 2009. Dva člana banda sta bila dejansko aretirana in obtožena posilstva.
DEJAN: Ja, se spominjam.
ESPEN: In Sigurd mi je rekel, da to sploh ni zabavno, saj sta nedolžna. Dekle se je samo poskušalo povabiti na zabavo. A so jo zavrnili in rekli ne. Potem pa ju je prijavila policiji in so ju seveda aretirali. Zato je moral Sigurd kontaktirati odvetnika, da ju je spravil ven. To je stalo veliko denarja, 30.000 ali 40.000 evrov. Kar ni bil tako velik problem, je menil Sigurd. Glavna težava je bila, ko so ga ljudje zjutraj klicali in mu povedali, da je na naslovnicah vseh norveških časopisov. »Satyricon aretirani zaradi posilstva!« Kar pa je logično slabo za posel.
DEJAN: Seveda.
ESPEN: Nekateri pravijo, da ni slabe reklame, a jaz v tem primeru ne mislim tako. In seveda niso objavili fotografij članov banda, temveč so bile na vseh naslovnicah fotografije od Sigurda. Torej so začeli ljudje govoriti: »Oh, zdaj je pa posilil nekaj deklet.« Zelo težka situacija.
Poleg tega ima veliko oboževalcev občutek, da so upravičeni do tega, da si band nekako lastijo. Na primer, ker so taki ultra oboževalci oziroma zagrizeni oboževalci, mislijo, da si zaslužijo dodatno pozornost, in te zalezujejo. Dekleta ponujajo to in ono, saj veš. Spomnim se, da smo bili na Poljskem, v klubu Progresja, v Varšavi. Nenadoma so vsem piskali telefoni. Nekatera dekleta so se dejansko ponujala za gangbang z bandom. Kako so sploh dobile telefonske? Ni mi jasno. Takšni so nekateri ljudje.
DEJAN: Sploh ne vem, kaj naj rečem na to. Brez besed sem.
ESPEN: Razumljivo, a tako pač je. Spominjam se, da je bilo leta 2015 med evropsko turnejo veliko konfliktov na Facebooku med oboževalci, ki so med seboj tekmovali in se prepirali o tem, kdo si band bolj lasti in podobne stvari. Prišlo je tako daleč, da bi ljudem skoraj morali prepovedati prihod na koncerte. Ker niso bili tam zaradi banda, temveč zato, da bi od tega imeli nekakšno korist.


DEJAN: Zdaj sem se še nečesa spomnil. Imamo Roadkill Extravaganzo, ki je pokrivala turnejo Rebel Extravaganze. Do 2000 ali 2001. Potem imamo tvojo knjigo. Kakšni so pa načrti za prihodnost?
ESPEN: Nadaljeval bom študij umetnostne zgodovine.
DEJAN: Dobro.
ESPEN: In rad bi našel čas za slikanje, ker me je umetnost vedno zanimala. Toda ko sem bil otrok, sem ugotovil, da bi bilo verjetno lažje upravljati kamero kot obvladati poteze mojstrov, kot je Rembrandt ali Munch, ali kaj podobnega. Zdaj pa imam čas, da se naučim. Pač moram ostati zaposlen.
Ko si fotograf, ki dela za nekoga, opravljaš svoje delo, vendar nisi svoboden pri odločanju, če veš, kaj mislim. Zato želim zdaj ideje, ki jih imam v glavi, izraziti v slikarstvu.
DEJAN: Toda ko bodo Satyricon spet na turneji, boš šel z njimi?
ESPEN: Upam. Pravzaprav trenutno delajo na novi glasbi, vadijo.
DEJAN: Za nov album misliš? Ne za tisti album priredb, ki je bil nekoč obljubljen?
ESPEN: Ne, gre za nov album. Nova glasba za povsem nov album.
DEJAN: Dobro.
ESPEN: Pri zadnjem albumu Satyricon & Munch je šlo za interpretacijo Munchovih vizij skozi glasbo. Mislim, da je bilo veliko oboževalcev presenečenih nad tem, katero pot sta ubrala. A po mojem je bila ideja dejansko briljantna. Poleg tega je black metal nekako povezan z določenim delom nacionalne romantike pri nas. Mislim, da so bili Satyricon kot druga stran Muncha. Oboje je bilo zelo kompatibilno. Toda zdaj sta ostala samo še Satyr in Frost, vsi ostali so odpuščeni.
DEJAN: Zaradi covida?
ESPEN: Tako je. Po covidu je bančni račun kopnel. Denar je nehal pritekati, ni bilo turnej. Band pa je zelo draga stvar. Poleg tega je potrebnega veliko truda za vsakodnevne vaje, da band ostane na najvišjem nivoju. Mislim, da je zdaj to kot neki novi začetek za band. Včeraj sem slišal nekaj stvari, o katerih ne morem govoriti, a dejansko bodo spet šli na festivalske turneje. In sicer z novimi člani, v to sem prepričan. Toda nikoli več ne bo obsežnih turnej, kot recimo Munch's On The Road, recimo svetovna turneja z morda 300 nastopi na leto. Morda bodo hodili na festivale, 8 ali 10 nastopov na leto.
DEJAN: Imam občutek, da se bom moral vrniti v Oslo, da bom lahko ponovno gledal Satyricon.
ESPEN: Moraš, vsekakor. Mislim, da so festivali vedno kul. Vedno je veliko ljudi, prizorišča so ogromna, veliko lažje je doseči več ljudi kot v malih klubih. A Satyricon so igrali v majhnih klubih, na velikih prizoriščih, kjer koli.
DEJAN: Ja, seveda. Ampak če vprašaš mene, imam raje majhne klube, ker mi je všeč ta osebna naveza.
ESPEN: Se strinjam.
DEJAN: Stati v prvi vrsti v Wacknu je na primer nekaj drugega kot stati v prvi vrsti tukaj v Rockefellerju.
ESPEN: Absolutno, tam je kakšnih 50.000 ljudi. Je nekako neosebno. Tudi meni so klubi všeč. Igrali smo v klubih, na primer v Manchestru, kjer je bilo morda prostora za 250 ljudi. Naslednji dan pa nastop pred 3.000 ljudmi, potem festival s 15.000 ljudmi in potem spet nazaj v mali klub. To je bilo zelo zanimivo. Mislim, da je vzdušje v malih klubih bolj …
DEJAN: … Intimno?
ESPEN: Tako je. In zdi se, da si kot obiskovalec bolj povezan z bandom.
DEJAN: Točno ta občutek sem spet imel včeraj. Gledal sem Nile z balkona in občutek ni bil isti, saj mora biti zvok okoli mene.
ESPEN: Se strinjam. Se popolnoma strinjam. Veš, kaj sem opazil, ko sem hodil po Evropi, recimo Franciji, Nizozemski ali kjer koli pač? Zdaj gradijo popolna prizorišča za koncerte. S parterjem, kjer imajo vsi pogled na oder, in zelo velikimi vrati, tako da premikamo opremo zelo preprosto, in podobnimi zadevami. Resnično oblikovana za koncerte. Veliko prizorišč ni namenjenih koncertom, a tako pač je. Pač delaš s tem, kar imaš.
DEJAN: Drži. No, to bi bilo to.
ESPEN: Zadovoljen?
DEJAN: Zadovoljen.

SORODNE VSEBINE:
4. 8. 2022Satyricon - Satyricon & Munch / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Intervju
15. 12. 2023
Fleshless
Intervju
27. 9. 2023
Terminal Disease
Intervju
13. 9. 2023
Snøgg
Intervju
5. 9. 2023
Moonlight Haze
Intervju
25. 8. 2023
Cvinger
Intervju
7. 8. 2023
Šakal (ENG)
Intervju
7. 8. 2023
Šakal
Intervju
21. 7. 2023
Espen Ixtlan (fotograf Satyricon)
KONCERTI & FESTIVALI
23. 2. 2024
Voltumna, Taste of Plague
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 2. 2024
Etienne Von Chelleri, Løben
KIŠD, Izola
24. 2. 2024
Burial, Ensanguinate
Klub eMCe plac, Velenje
24. 2. 2024
Human Host Body, Omega Sun, Guattari, Paranoise, NOAIR
Center mladih Koper
29. 2. 2024
Suicide Silence
Dürer Kert, Budimpešta, Madžarska
29. 2. 2024
Hard Rock Night: Guilty Of Joy, Life On Display
Orto Bar, Ljubljana