Kanadski starci, oz. starca ter njun novi privesek, ameriški basist italijanskega rodu, Sal Italiano (možakar je igral v Iron Maiden tribute bandu in dejansko izgleda identično kot Steve Harris), predstavljajo prvo skupno ploščo, naslovljeno Hope In Hell.
Upanje za Anvil je po dvajsetih letih brez komercialnega uspeha prišlo po izdaji filma Anvil: The Story Of Anvil, s katerim so se zasmilili celemu svetu. No, meni se definitivno niso, ker vse, kar so prikazali v filmu, seveda ni bilo res. Hollywood vedno naredi svoje – priredi zgodbo, ki prinaša denar, in uspeh je skoraj vedno zagotovljen. No, Anvil so cela osemdeseta leta igrali pred številčnimi občinstvi, povsod po svetu, tudi na Japonskem itd. (večina nas niti tega ne doživi), in četudi so kasneje 15 let igrali po barih pred 40 ljudmi, s tem, da je bil Lips dostavljavec hrane v osnovnih šolah, so imeli lepšo kariero kot 90 % ljudi, ki so se kadarkoli ukvarjali z metalom. No, seveda tudi to ni popolnoma res. Anvil so tudi v devetdesetih odigrali kar nekaj koncertov pred več tisoč ljudmi (primer: glavni oder Wacken Open Aira 1998) in prav zato nikoli niso obupali – ker ni bilo vse tako črno. Z DVD-jem so prišle neštete ponudbe in ponovno so se odprla vrata, ki so se zaprla leta 1983, ko so bili na komercialnem vrhuncu (sicer so prav lepo pluli po Evropi do leta 1989 in turneje Pound For Pound) – vrata TV intervjujev in velikih koncertov (Anvil so odprli za AC/DC, igrali kot koheadlinerji na Wacknu 2010, ki je medtem postal največji metal festival na svetu, in tako dalje) ter seveda vrata lastnih turnej s tour busom, ne kombijem, zopet pa so odšli tudi na druge kontinente itd. Drugi album po izidu filma, Hope In Hell, ni nič drugačen od prejšnjih – v maniri Anvil se razvije od prvega do zadnjega komada. Through With You spomni na Smoke On The Water, The Fight Is Never Won je najudarnejši (in mogoče celo najboljši) komad na plošči, tu je še par rokenrol rušilcev (ter odlično sporočilo s Shut The Fuck Up in njegovim punk občutkom) … V glavnem: vse ostaja isto, torej, Lips še vedno fuša, Robb je še vedno najboljši glasbenik v bandu, basistovega prispevka pa se prav nihče ne spomni … ne zdaj, ne nikoli. Klasični Anvil.