Ni ti treba nositi dveh grb, da bi bil kamela. In ni se treba deklarirati kot »camel metal«, da bi tvoja plošča bila enačena s pojmom »kvaliteta«! No, resda dobiš vsaj nekaj »additional points« pri tistih, ki imajo radi misterije (in se z občutkom nesmrtnih filozofov sprašujejo: »Kaj je camel metal?«), ampak to ne šteje. Jebeš kult ali misterij, če je vsebina prazna.

Da se vrnem na začetek: Gonoba so izdali prvenec Chains of Ignorance, kar je jasno vsem, ki band poznajo. A to ni dovolj – treba je razširiti besedo, da moji zvočniki pravkar trpijo zaradi prevelike glasnosti CD-ja, ki mi je s prvim riffom stopil pod kožo, postal del mojega krvotoka in mi našopal toliko adrenalina, da lahko rečem, da ne bom spal še dva dni. To je album Chains of Ignorance!

Album od začetka do konca spominja na kamelin hrbet – namreč, je dinamičen, razgiban, zanimiv. To se kaže v grafu zvočne pokrajine in dinamike. Imate hitre pesmi, ki zvenijo res hitro. Imate počasne pesmi, ki ne zvenijo počasno, ampak ... masivno. Kot skala, ki te pomendra v prafaktorje. Chains Of Ignorance je izdelek, kjer niti eden od protagonistov ni slab člen! Basist Branko vas bo s svojim odličnim zvokom, tehnično zanimivim igranjem in izjemno podlago spomnil, zakaj so svetu všeč predvsem DiGiorgio, Corporate Death in Steve Rowe. Ter seveda Greg Christian. Tale bas je tako »razor sharp«, da v prostem padu preseka trdovraten kaktus, še preden to stori kamela. Brane je bog! Wow! Kitari Mitje in Matjaža sta kljub občasno pretiranemu koketiranju s »pičkasto« melodiko izjemno zanimivi, ker: a) znata narediti solo dele, ki so res paša za ušesa in primerni delu, ki ga komad odseva, kot zahteva solo; in b) ker igrata ritem dele tako dobro, da se človek takoj spomni, zakaj je zakon riff od pesmi Coma of Souls ali pa Bonded by Blood. Je pa res, da tisti »veselo zveneči« moderni švedski thrash deli niso ravno paša za ušesa, ampak kamela lahko pogoltne tudi to travo. Bobnar Rok je paša za ušesa, saj je sposoben široke palete ritmov in zvok bobnov je tako dober, da njegovo igranje zveni kot streljanje strojnice ali eksplozija atomske bombe. In ve, da dupli bas pedal ni vse.

Pri takih zadevah gre ljudem običajno v nos vokal in ko slišite Matičevo (aka Hopsijevo) kričanje, potem morda najprej pade na pamet pridevnik enolično. A na srečo je tak vtis kratek in napačen. Bolj ko se poglabljate v album, bolj se sliši, da je Hopsi dober tudi v kruljenju in nekakšnem nedefiniranem »Chuck Billy-macho man« vokalu. Kar je res super, je dejstvo, da je njegov vokal izjemno dobro artikuliran (razume se, kaj se dere). Občasno se mu pridružujejo gang (bang) vokali, ki jih pa na srečo ni preveč. Album doseže zenit v odličnem instrumentalu, a na srečo je instrumental le eden izmed obrazov odličnosti, ki je značilna za ta CD.

Še za konec: vse skupaj je zavito v čudovito zvočno sliko, katere tvorec je producent Domen DYZ Justin (skupaj z bandom) – on tudi posodi kakšne solaže, a bolj pomembno je to, da je res našel način, kako »kamelji metal« mora zveneti. Gonoba je ravno prav čistozvočna, da ne odbija z »over production« in hkrati ravno prav surova, da rečeš, da je to metal z jajci! Ali pa grbami, če hočete!