Naj te, spoštovana bralka oziroma bralec, dolgo ime skupine takoj ne odvrne od nadaljevanja branja recenzije. Recenzije ne nehaj brati na tem mestu iz dveh razlogov. Namreč, da ima skupina dolgo ime, ne pomeni avtomatsko, da gre za metal, death, crystal meth (pardon, želel sem zapisati math), prog, screamo, emo____________ (na prazno črto dodaj po prosti presoji dopis) core, saj v času nastanka plošče tovrstne glasbene izmojstritve še niso obstajale. Drugič zato, ker dolgo ime skupine še ne pomeni, da slednja na plošči nima nič za povedati. Kot krasen dokaz svoji trditvi izpostavljam etno doom metal unikat Silent Stream of Godless Elegy.  

Ampak vrnimo se k bistvu: letošnji spomladanski ekvinokcij se je že zgodil, dnevi so daljši od noči in boginji Vesna ter Živa sejeta svoje blagoslove po »svetu, ki otrokom sliši Slave« (tj. po slovanskih deželah). To je čas, ko tudi najtemnejša metalska duša vsaj za kratek čas odgrne jekleno-usnjeni plašč zime in pezo rakev funeral dooma ter malo zakoprni po čem lažjem in dušo-osvobajajočem. In za tak čas se kot odličen napoj ponuja plošča Swansongs Nemcev Flowing Tears & Withered Flowers.

Zaradi dobre strukture, atmosferičnosti, čustvene nabitosti in katarzičnosti je prva pesem na plošči Flowers in the Rain mojim ušesom najljubša. Najprej igranje klavirja ob šumenju valov in nato igranje akustične kitare na njenem začetku naslika podobo pršenja toplega dežja. Pol šepetajoči vokal v obliki recitala deluje na začetku deško nedolžno in ob prelivanju z zvoki klaviatur ustvari občutek zmedene tesnobnosti, ki se pojavi pri zatopljenosti v razmišljanje o določenem čustvenem dogodku. Tako stanje v obliki razočaranega spoznanja prelomijo distorizrane kitare in odlično slišno igranje bobnov. Spremembo čustvenega stanja, kakršnega ustvari igranje kitar, odlično posname tudi čisti vokal, ki postane močnejši, odločnejši in bolj moško zveneč. Glasbeni preskok je močan, kot je lahko močno tudi nenadno čustveno ozaveščenje žalostnega dogodka. Ne glede na žalostno spoznanje pa slednje v kontekstu glasbe deluje očiščujoče in ohranja upanje – luč čustvene osvoboditve. V pesmi se pokažejo tudi ušesom prijetne prvine gothic metala, ki se je razvijal iz metala in ne iz gothic rocka. Namreč: glasbilom se, podobno kot so to v zlatih časih svoje ustvarjalnosti počeli Paradise Lost, daje proste roke, da se razžarijo v vsem svojem potencialu in tako pesem polepša povsem spodoben in v preostanek glasbe krasno vključujoči se kitarski solo.

Sledi Waterbride, ki se začne podobno lahkotno kot predhodnica, z igranjem srednje hitrih akustičnih kitar in dobro slišnim počasnejšim bobnanjem. Moški oziroma ponovno deško zveneči čisti vokal spet deluje zelo nedolžno. Nato pa sledi prelom: električne kitare dobijo težo svinca, bobnanje se še bolj upočasni in vokal postane globlji, počasnejši, težji in podoben klicu. Ena od kitar stopi v ospredje in ob vokalu joče ter zavija. Način petja začne nekoliko spominjati na način, ki so ga pri svojem ustvarjanju svojega magičnega gothic metala razvili Anathema. Ta težji del ponovno preide v začetni lažji, akustični, temu sledi ponovno težji. Dodati moram, da se akustični in težji deli ne ponavljajo – vsebinsko, vokalno in instrumentalno so si (akustični med seboj in težji med seboj) različni tako, da prispevajo k temu, da pesem ni statična, ampak se razvija. Lead kitara in različne barve vokala so tiste, ki ji dajejo največ karakterja in vsebine.

Fallen Leaves se začne kot počasna pesem, ki jo odpre izmaličen krik s čistim vokalom ob igranju kitarske melodije, ki ohranja svojo prisotnost oziroma rdečo nit skozi vso pesem. Izmaličenemu kričanju se kot odgovor pridruži petje z »deškim« čistim vokalom, medtem ko igranje kitar ne more prikriti vpliva Paradise Lost. To glasbeno temo prekine druga, ki odlično upodablja prelivanje postopnega stopnjevanja panike ter žalosti in ga sestavljajo igranje akustične kitare ob počasnem bobnanju in recitalu s čistim vokalom. Ko ga nasledi jezno počasno igranje kitar z melodijo iz uvodnega dela pesmi, se skozi plamen jeze napetost v duši ponovno sprosti in doživetje postane lažje. Nekje na polovici pesmi tako dinamiko pretrga (notranja) tišina, ki jo omejujeta le igranje bobnov in govor s čistim vokalom ob komaj slišnem igranju klaviaturskih zvokov narave v ozadju. Zvoki klaviatur, ki začnejo spremljati vokalni del, to stanje odlično prestavijo na novo raven odrešujočega doživljanja oziroma spoznavanja čustev. Četudi je pesem dolga nekaj čez trinajst minut, nikakor ne daje občutka, da bi bila dolgočasna. Pove sicer veliko, vendar tako povezano in konsistentno, da izpade odlično. V težjih delih zveni pesem celo nekoliko doomovsko, vendar to trditev »povozi« zadnji refrenski del, ki je nekoliko prehiter tudi za gothic metal (kaj šele za doom).       

Arion je lep instrumental in najkrajša pesem na plošči, katere glavna značilnost je očiščujoče in odrešujoče ozračje ustvarjajočega igranja klavirja ob diskretni spremljavi bobnov. Čustveno lahkotnost s kapljico blage žalobnosti ozaljša še (v gothicu in doomu) meni zelo ljubo igranje godal, v konkretnem primeru violine. Skozi razvoj pesmi bobnanje počasi in zelo pretanjeno pridobiva na moči in krepi čustvene učinke igranja klavirja.

Občutek (čeprav otožne) čustvene lahkotnosti v obliki koprnenja nadaljuje Crystal Dance, ki se začne in konča z zvoki nevihte ob igranju akustične kitare in recitalom z nedolžnim »deškim« vokalom. Pesem tako zveni kot koprnenje oziroma hrepenenje. Ko se začne vokalni del pomikati v ozadje in v ospredje stopati (tukaj še akustično) igranje kitar in bobni, v pesem vstopi nedistorzirano igranje električne kitare, ki povzame melodijo akustične kitare. Igranje klaviatur vso to zatopljenost v koprnenje lepo meša in ohranja svežo oziroma živo.

Po lahkotneje zvenečih prehodnih dveh pesmih nas na to, da se gibljemo še vedno v divjem vrtu klenega gothic metala, opomni pesem Flowing Tears & Withered Flowers. Krasi jo značilnost, da v izjemno kratkem času izrazi in v koherentno ter zelo poslušljivo celoto združi upodobitve vrste občutkov. Začne z vokalom v obliki krika in počasnim, težje zvenečim igranjem distorzirane kitare. Vokal je tu histerično kričeč in manj razumljiv – tu ni več nikakršne nedolžnosti. Medtem igranje kitar in bobnov delujeta kot glavna čopiča upodabljanja vzvišenosti. K dvigovanju tega občutka na še višjo raven pripomore recital, izpovedan s čistim moškim vokalom. Vokal se v zelo kratkem času spremeni še tretjič, tokrat v skoraj besno zveneče rohnenje (ti. gothic growl), ki nekoliko spominja na način petja Nicka Holmesa iz Paradise Lost na njihovi mojstrovini, plošči Shades of God. Glasba, tu mislim predvsem na igranje kitar in nekoliko manj bobnanje, se prilagodi vokalu in postane agresivnejše, s čimer jima uspe potencirati občutek jeze, kakršnega izraža vokal. V nadaljevanju se jeza žalosti skozi igranje glasbe in vokal tako okrepi, da dobi pesem konkretno gothic doom podobo. Skoraj do njenega konca se krepita dinamika in dramatičnost, ki ju nenadoma pretrgajo zvoki oddaljujoče se nevihte, ki jih dodatno pomirja in blaži igranje akustične kitare.   

Predzadnja pesem... Along a Dreaming Ocean … se začne počasi z igranjem kitar ob spremljavi klaviatur v ozadju in pol šepetajočim govorom z moškim vokalom. Občutek, ki se poraja, je nekakšna mistična hodeča žalost. Igranju kitar se pridružijo bobni in okrepijo intenzivnost oziroma tempo občutkov. Potem se lok čustvene parabole obrne in pesem postane blažje žalostna oziroma žalobna kot na začetku. Nekje v zadnji tretjini pesem pri upodabljanju občutkov nadgradijo še električne kitare in lahkotnosti injicirajo moč, kakršno čustveni glasbi lahko da le metal.

Zaključek plošče s pesmijo ... And I Drown ... napovejo atmosferični zvoki klaviatur, ki dajejo vtis poslavljanja, in če bi se plošča začela s tako pesmijo, bi se mi začelo dozdevati, da bom poslušal dark wave album. Da ponavljajoča se glasba klaviatur ne postane dolgočasna, poskrbijo vključitev bobnov in spet nekoliko deško zveneč moški vokal. Vključitve vseh teh novih deležnikov pa ne spremenijo, marveč le še okrepijo že na začetku ustvarjen občutek žalobnega slovesa. V pesmi moram posebej omeniti funkcijo bobnanja, ki s ponavljajočim ritmom daje občutek odštevanja časa, v katerem ima vokal čas oziroma možnost izpovedati svoje žalobno slovo. Ko se bobnanje konča, utihne vokal in odmev sporočila slovesa postopoma izzveneva v edinem preostalem zvoku, igranju klaviatur. Popolno!

Swansongs ponuja odličen starošolski gothic metal, povsem zakoreninjen v metalu, ki združuje glasbeno-zdravilne učinkovine (prijeme) bandov, kot sta Paradise Lost in Anathema (iz obdobja, ko so oboji še bili mojstri stvarjenja metalskih glasbenih megalitov oziroma presežkov), ki blagodejno učinkujejo na sluhovode in dobro, osvobajajoče ter k odrešenju skozi katarzično čiščenje usmerjeno počutje. Namreč tudi tiste pesmi, ki naj bi zvenele lomeče in težko, še vedno delujejo osvežujoče očiščujoče. In četudi traja več kot eno uro, ne povzroča ušesom nikakršnega napora. V posluh priporočam vsem ljubiteljem gothic METALa!