Po letih iskanja samega sebe, tako v zasebnem kot glasbenem smislu, stalnega menjavanja postave in izdajanja relativno solidnih albumov, se je Mad Axeman Michael Schenker podobno kot mnogi drugi odločil za vrnitev h koreninam. Okoli sebe je z izjemo basista zbral postavo, s katero je leta 1980 posnel svoj legendarni prvenec. Mirno lahko rečemo, da gre pri postavi Schenker, Gary Barden (Silver, Praying Mantis), Don Airey (Deep Purple, Rainbow, Ozzy), Neil Murray (Whitesnake, Gary Moore, Black Sabbath, Empire) in Simon Phillips (The Who, Asia, Judas Priest, Toto) za eno najbolj vročih super skupin vseh časov.
Za razliko od mnogih bandov, ki so se prav tako vrnili h koreninam in izdali solidne albume, ki pa so le približek starih časov, so MSG z In The Midst Of Beauty usekali na polno. Album od prvega do zadnjega takta dozira hard rock direktno v žilo. V zadnjih letih se je Schenker morda tudi pod vplivom svoje »Yoko Ono« že nevarno približal Malmsteenovemu modelu banda, kjer je kitara v prvem planu, preostanek banda pa je le nujno zlo, tokrat pa je izvedel pravi salto mortale in se umaknil v ozadje. Morda razočaranje za oboževalce kitarskih herojev, a vsekakor prava poteza za ljubitelje glasbe kot celote.
Produkcija je enostavna, čista, brez kakršnihkoli bombastičnih dodatkov. Ob prvem poslušanju morda nekoliko zbode nekoliko nizek vokal, a Barden pač ni več rosno mlad. Kitara je precej v ozadju in tiha, a prav v tem je bil od nekdaj čar Schenkerjeve genialnosti. Kdor ne mara soliranja, ga mirno lahko presliši, kdor pa pozorneje prisluhne, bo slišal pravo kitarsko remek delo.
Komadi so enostavni in razgibani, eden je boljši od drugega. Kar težko je izbrati najboljše, a name so najboljši vtis naredili billyidolska Competition, rainbowska I Want You, End Of The Line v ritmu dvotaktnih vzhodnonemških motorjev, vrhunec albuma pa je prečudovita balada Summerdays, v kateri se Schenkerjeva kitara in Bardenov vokal preprosto zlijeta v popolnosti.
Polnokrvni hard rock šus za čisto desetko, zame nedvomno plošča leta in resen kandidat za ploščo desetletja. Mad Axeman is back!

Matija G.