Vrnil se je Noč. Ne tisti temni in mrzli del dneva, kot si vsi že tako ali tako mislite, temveč slovenski black metal projekt, ki ga je v življenje priklical mladenič z začetnicama J. B. Po izredno všečni izdaji Demo II, ki je luč sveta ugledala v prvi polovici lanskega leta, me je novica o izdaji še tretje tovrstne ponovitve razveselila ravno v zadnjih dnevih iztekajočega se leta 2015. Noč je torej lani pridrvel na blackmetalsko sceno s hat-trickom, toda tako kot v nogometu ne morejo biti vsi goli najlepši, tako me Noč tudi glasbeno navdušuje na različne načine. Zaradi zamude izdaje ostaja Demo še naprej na tretjem mestu, medtem ko melanholičnost, bolečina in samouničenje Dema III s prvega mesta niso uspeli izpodriniti kombinacije med romantiko in zapomljivostjo Dema II, zaradi česar slednji ostaja na prvem mestu.
A že nekoliko prehitevam, saj sem vam že bolj ali manj izdal bistvo zadnje izdaje izpod ustvarjalnih prstov J. B. Noč torej še naprej ostaja v depresivnih vodah, ki od klasičnih viž te šole ne odstopa kaj dosti. Pri izgradnji destruktivne atmosfere igrajo glavno vlogo klasični instrumenti (z dvoglasnimi kitarami na čelu), kajti po n-tih poslušanjih se spomnim le, da sem med komadom Blood Catharsis II zaznal uporabo klaviatur. Zaradi kompleksnosti in dolžine komadov pa je povsem možno, da sem kje kaj preslišal. In to je tudi razlog, da pričujoči izdaji znotraj bandove diskografije v mojih ušesih še ni uspelo prilesti do prestola. V povprečju okoli deset minut in več dolge odiseje sicer dolgoročno imajo ta potencial, a kratkoročno se ne morejo kosati z udarnimi riffi, ki gredo takoj v uho in tam še dolgo odmevajo. Ne, Demo III resnično ni na prvo žogo, ta je dosti zahtevnejši in težje prebavljiv, toda že dejstvo, da se mi ob poslušanju drugega komada Decay, Ascend v mislih pojavi asociacija z meni zelo ljubo balado Seven Tears Are Flowing to the River (Nargaroth), pove dovolj o kakovosti. Ker nisem povsem prepričan, ali sem s tem zadel glasbene preference avtorja recenzirane skladbe, bom pozornost kar hitro preusmeril dalje na naslednji komad. Ta nosi naslov A Memory, osebno pa me njegov kratek uvod spominja ne otroške dni, ko sem na televiziji gledal vesterne. Ta posebna »kavbojska« atmosfera se nato prelevi v čistokrvno burzumovsko filozofijo black metala: nečloveško kričanje, totalni šus in melodija, ki te tišči na kolena.
Skoraj od začetka do konca se J. B. na ta način trudi s svetom deliti svojo bolečino, srd ali ogorčenje, zaradi česar si njegova najnovejša izdaja še dodatno zasluži oznako »zahtevno«. In zakaj ne povsem od začetka do konca? Tega pa ne vem, zakaj se je avtor za konec odločil, da svojo izdajo ponovno popestri z eksperimentalnimi noise elementi, ki tvorijo nenavaden zaključek tovrstnega ploščka. O primernosti pa naj sodi vsak sam.