Ah, ta nemščina in možgani pred jutranjo kavo! Zamimal me je black metal band Kanonenfieber, ki podobno kot 1914 obravnava tako liriko prve svetovne vojne kot tudi vleče black metal rdečo nit. A namesto tega sem kliknil na Trippelgänger, ki me je iz bojnih jarkov ponesel na okultno Dansko. Moja življenjska filozofija je, da napake sodijo k ustvarjalnosti in osebni rasti, zato sem dal kliknjeni »napaki« priložnost in si jo zavrtel od začetka do konca. Brez napak bi bil svet nedvomno drugačen – nihče ne bi odkril antibiotika penicilina in vulkanizacije gum (v obeh primerih je izumitelj zaradi malomarnosti po nesreči vrgel eno stvar na drugo ter bil izjemno presenečen nad rezultatom).

Po poslušanju albuma sem preveril tehnične podatke: gre za kompilacijski album EP-jev, ki jih je skupina izdala v preteklosti, naslovljenih First Trip, Second Trip in Third Trip. Kompilacija, ki je bila obnovljena (ang. »remastered«), sicer vsebuje eno novo pesem Army of None, ki je kar poskočna za stoner doom standarde. In hecno, video vsebuje posnetke iz druge svetovne vojne, kar je morda namig, da zgoraj vendarle ni šlo za popolno napako, ampak morda za usodo. Iz uradne strani zasedbe sem tudi razbral, da je izdajo kompilacije zakasnila policija, ki je 2020 prekinila snemanje v studiu zaradi pritoževanja bližnjih stanovalcev o hrupu.

Še en stoner doom torej … Težko je pisati inovativno, posebej o zvrsti, ki je v samem ustroju monotona in počasna. Moja metodologija zatorej sloni na iskanju podobnosti – vokali, kitarski efekti, ritem … Album se odpre z bitjem cerkvenih zvonov in črno mašo, ki so jo popularizirali očaki Black Sabbath z istoimenskim albumom in prav tako istoimenskim otvoritvenim komadom (mogoče sem ravnokar razvozlal ime Trippelgänger?). Nedvomno trojna Sabbath doza, z izjemo vokala, ki leži v bolj nizkih območjih – ljubiteljem Roba Zombieja bo zagotovo všeč. Po petih minutah od začetka poslušanja se kot mantra ponavlja arhetipični riff, ki bi ga lahko človek proglasil za tipičen stoner doom riff (po mojih izkušnjah ima vsaka zvrst »tipičen« riff. Za primerjavo: tipičen pop punk riff zame je npr. uvod v Dammit od Blink 182). Glasba gre naprej s še eno doom mantro »Out of order … out of order … out of order …«. Dobro, a če bo cel album po istem kopitu, kaj pa vem … In ravno, ko sem se začel malo dolgočasiti, verjetno kava še ni prijela, je prišlo do preobrata. Komad Ride je zavrnil tradicijo in zavil na speed metal pot, prisoten je bil predvsem vibe v slogu Motörhead. In tako naprej in tako nazaj, po polovici preposlušanega albuma so se vzorci začeli ponavljati, da sem bil dovolj samozavesten, da sem povzel celotno izkušnjo v spodnjem odstavku.

Na napakah se učimo. Ni napak, le nove izkušnje. Napake sodijo h kreativnosti. Black Sabbath. Uncle Acid and the Deadbeats. Sleep. Svojevrstno premreženje stoner dooma in speed metala. Vredno poslušanja.