Komajda je minilo eno leto, odkar sem prvič slišal za one-man-band Yayla, za katerim stoji Emir Togrul iz Turčije, že poslušam nove viže pod tem imenom. A v primeru Nihaihayat ne gre za naslednika Sathimasal, ki sem ga recenziral lani, temveč za že četrti studijski album od ustanovitve banda leta 2007. Emir Togrul je v prvi polovici lanskega leta izdal še Fear Through Eternity, povsem instrumentalen album, ki se od predhodnika Sathimasal in aktualnega Nihaihayat razlikuje tudi po tem, da se na njem nahaja osem pesmi s povprečno dolžino manj kot pet minut.
In čeprav albuma Fear Through Eternity ne poznam, si na podlagi izredno dolgih komadov na ostalih izdajah upam trditi, da se Yayla z Nihaihayat vrača nazaj k svojim koreninam. Te pomenijo ambientalni black metal, repetitivnost, nenehno ustvarjanje zadušljive atmosfere ter počasen do srednje hiter black metal, ki se mestoma za kratek čas umakne nevihti, kateri sledi turoben dan brez sonca.
Nihaihayat sestavlja pet skladb – uvodna in zaključna, ki sta skorajda identičnih dolžin, dve klasični ter instrumentalna Disguises Of Evil, ki je s petnajstimi minutami hkrati tudi najdaljša pesem na albumu. Po zaspani Integumental Grasp Yayla udari s Through The Sigil Of Hate, kjer začetni šus traja slabi dve minuti, a je za razliko od Sathimasal ravnovesje med instrumenti tokrat drugačno. Vokal in kitare so sicer še zmeraj skriti za hreščečim efektom, je pa zato bas kitari in klaviaturam namenjenega dosti manj prostora v ospredju. Medtem ko je slednje še možno identificirati, bas kitare tako rekoč sploh ni več. Bolj ali manj enako zvočno podobo z drugačnim osrednjim riffom ponuja naslednji komad Immortalizing The Nine, ki spričo tega ni nikakršno presenečenje, a tudi ne šibka točka albuma. Bolj čisto zvočno sliko (beri: manj distorzije) ponuja instrumentalni Disguises Of Evil, ki poskrbi za potrebno svežino in Yaylo predstavi v nekoliko svetlejši black metal luči. Edini minus: Osrednji riff dotičnega komada bo morda pri kom vzbudil občutek že slišanega, sploh pri poznavalcih Nargaroth.
Skratka, glasba za ljubitelje atmosferičnega in/ali depresivnega black metala.