Ko sem prvič slišal za turški band Yayla, so moje misli zaposlovala kontradiktorna pričakovanja: naivno in povsem neutemeljeno sem na eni strani pričakoval radoživ, hiter in veseljaško razgiban oziroma na drugi strani umazan in brutalen black metal. Na srečo so se ob prvem poslušanju le deloma uresničila slednja pričakovanja, saj je bilo pozitivno presenečenje tako dosti večje. Sathimasal je na trenutke umazan, toda bolj kot to je melanholičen, morbiden, žalosten, temačen. Na albumu je v ospredju močna in težka atmosfera, ki jo sicer srečamo pri bandih, ki proizvajajo tematsko siucidno in samodestruktivno obarvano glasbo. In čeprav bi človek na podlagi opisanega takoj tako sklepal, vseeno menim, da one man bandu Yayla ne grozi razpad zaradi samouničenja, saj turobno atmosfero razbijajo za depresivni black metal netipični elementi. Ker je atmosfero in občutke le težko opisovati, saj temeljijo na še posebej subjektivnem dojemanju, se v trenutku pisanja ne spomnim boljšega kot primerjave z veličastnostjo, ki leži v Aresovem (Aeternus) vokalu, in epskostjo iz hiše Darkestrah.
Atmosfera je glavni ključ do uspeha, ki Yaylo z albumom Sathimasal dviguje nad dolgočasno povprečje black metal bandov, ki se glasbeno zanašajo na redke menjave ritma, na deset in več minut razvlečene repetitivne riffe ter skromno uporabo vokalov. Na Sathimasal so kitare in bobnanje potisnjene v ozadje, od koder se daje prostor klaviaturam, basu in drugim efektom. Medtem ko se bobni nikoli ne premaknejo iz ozadja, si kitare to dovolijo, ko drugi instrumenti obmolknejo. Vendar korak iz sence drugih instrumentov ne pomeni odstopanja od prvotne akustične podobe, efekt na kitarah ostaja nespremenjen, kitare ostajajo zavite v skorajda neprepoznavno in zamolklo hreščanje. Podobno so posneti vokali, za katere ima poslušalec občutek, da prihajajo nekje iz oddaljenega, zaprtega prostora.
Pa smo ponovno pri atmosferi. Poseben miks albuma, ki je kitaram dodelil vlogo šumeče akustične podlage, na kateri se jasno sprehajajo klaviature in bas kitara, ki ni potisnjena v povsem nerazločno ozadje, od koder je pri drugih bandih sploh ni moč slišati, je temelj že omenjene atmosfere. Odmaknjeni vokali nato opisano atmosfero, lahko rečemo tudi akustično sliko, še dodatno poudarijo.
In ker je tokrat že tako ali tako vse drugače in postavljeno na glavo, naj za konec povem, da je recenzirani plošček drugi studijski album te turške zasedbe z izredno zanimivim zvenom imena v slovenskem jeziku. Ker pa žal nisem imel priložnosti slišati prvenca Ruhizolasyon ali istoimenskega demo posnetka Yayla, tudi ne morem govoriti o nikakršnem razvoju ali spremembah, ki bi spremljale Emira Togrula, možakarja za Yaylo, pri nastajanju petih ambientalnih mojstrovin pod skupnim imenom Sathimasal.