Novo leto, nov izdelek iz hiše Zorya. Po treh EP-jih je napočil čas za dolgometražni prvenec, ki mu je Jan nadel naslov Mystic Lament. Ta prinaša dobre pol ure glasbe, njegov seznam pesmi pa je pri meni poskrbel za manjše začudenje. Na albumu se ni znašel zadnji single Ikigai, med znanimi naslovi pa sta obe pesmi z EP-ja Escapism.

Ta informacija mi je že pred poslušanjem olajšala vstop v glasbeni svet ploščka Mystic Lament, saj dolgometražec dejansko ne ponuja dosti novega, kar ne bi slišali na predhodnem ali celo preostalih dveh EP-jih. Album torej po eni strani ponuja dosti melodike, dosti nežnih melodij, ki temeljijo na souporabi nežnega ženskega clean petja, in po drugi strani ponuja težko, melanholično vzdušje, ki se včasih pari z lepimi melodijami, včasih pa tudi ne. Lepotica in zver nastopata mnogokrat z roko v roki, mnogokrat pa tudi sama tavata po širnem, krutem svetu in iščeta drug drugega. Čas osame in samostojnosti je sicer lep, a življenje v dvoje je zmeraj lepše. Komplementarno bivanje tudi v primeru Mystic Lament rezultira v vrhuncu »lepote grdega«, ki ga v glasbenem smislu poznamo kot depresivni ali post black metal.

Poleg poznanega sloga, ki ga je Zorya začrtala že s svojim debitantskim izidom Rusalka, dejavnik presenečenja ali razburljivosti poleg tega omili monotoni pristop razvoja komadov, ki v veliki meri temeljijo na ponavljajočih se melodijah. Hkrati pogosto enodimenzionalne kitare odvzamejo nekaj globine, ki s tehničnega vidika sicer še dopuščajo nekaj prostora za »dodaten instrument«, a po drugi strani je ravno na ta način najbolje ustvarjen neposredni učinek monotonosti. Torej v smislu: ne rabi biti pompozno, da deluje.

Če ste torej ljubitelj romantičnih viž, ki vzbujajo hrepenenje in hkrati na plano prikličejo žalost, vas bo plošček Mystic Lament verjetno nagovoril.