Nisem sicer prepričan, ali sem v lanski reportaži festivala Eindhoven Metal Meeting namignil, da se bodo moja pota s tem dogodkom nekoč morda celo znova srečala. No, očitno to ni trajalo prav dolgo, saj je po kar razburljivem letu mesec december tudi letos postregel s pohodom v Eindhoven, kjer domuje že prej omenjeni Eindhoven Metal Meeting. Festival se odvija v dvorani Effenaar v samem središču mesta in vsako leto postreže s pestrim naborom bandov. Urejenost festivala in vse druge podrobnosti smo vam že predstavili lani, in kot je pri vseh teh odločitvah ključno, je tudi letošnjemu obisku festivala botroval pester izbor nastopajočih. Ekspedicija je tokrat potekala dokaj mirno in tako sta bila telo in glava v celoti pripravljena na še eno dobro dozo metala.

Na tem mestu bi rad izpostavil, da se je letos pripetila nevšečnost, ki je očrnila drugače izjemno festivalsko izkušnjo. Tik pred zdajci je odjeknila vest, da zaradi takšnih in drugačnih razlogov upravitelji dvorane Effenaar prepovedujejo nastop finskim black metalcem Impaled Nazarene. Organizator se je od te izjave distanciral, vendar pa je obveljala želja upraviteljev. A te zdrahe nikakor nimajo mesta v reportaži, zato se vrnimo k petkovemu festivalskemu meniju, ki je bil tokrat tak:

Glavni oder:
16.00–16.30 Fractured Insanity
17.00–17.45 Undergang
18.15–19.00 Asagraum
19.30–20.20 Empyrium
20.50–21.50 Asphyx
22.20–23.30 Dark Funeral
00.00–01.00 Carpathian Forest

Mali oder:
15.30–16.00 Three Eyes Of The Void
16.20–17.00 Malphas
17.20–18.10 Svarttjern
18.40–19.20 Death Barrel
19.50–20.40 House Of Penance
21.10–22.00 Sammath
22.30–23.20 Savage Grace
23.50–00.40 Fleshcrawl
01.00–01.40 Violentor

Zaradi prekrivanja bandov je logistični duh v meni veleval, naj se osredotočim na meni ljube bande, in tako sem to pot izbral šest izbrancev, ki so tako ali drugače zevali iz mogočne celote.

Svarttjern na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Čeravno festival vsako leto postreže z več kot 30 nastopajočimi, se je tokrat moj pohod po prizorišču začel šele pozno popoldne. In kako torej najbolje začeti uverturo v festival kova Eindhoven Metal Meeting? Z umazanim black metalom iz Norveške. Govora je o zasedbi Svarttjern. Bandu pred festivalom nisem posvečal posebne pozornosti, a dejstvo, da band po sceni rovari že dobrih 21 let, me je pritegnilo, da sem zajadral v manjšo dvorano in si bandov nastop ogledal tudi pobliže. Band ima torej za sabo že kar nekaj pomladi in temu primerno je tudi deloval na odru, pod katerim ga je spremljala skoraj do zadnjega konca nabita dvorana. Kot že rečeno, je umazan in predrzen black metal točno to, kar servirajo Svarttjern, ki pa tem koreninam dodajo dovolj predrzen ščepec rokenrola in nasprotujejo agresivnosti s catchy riffi. H koncertni izkušnji svoje vsekakor še doda frontman HansFyrste, ki zelo eksplicitnim oziroma bolje rečeno nazornim besedilom o povsem življenjskih temah, kot so mizantropija, nekrofilija in čaščenje vladarja teme, prispeva še primerne gestikulacije in tako nagovarja predvsem ženski del občinstva. Osebno sta me nagovorila komada Ultimatum Necrophilia in All Hail Satan z bolj neposrednim black metalom, čeprav je black n' roll vajb publiko bolj zagrel. Vsekakor dober uvod, ki je vnel v meni željo po še.


Asagraum na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Po zaključku nastopa Norvežanov je bil premik pred glavni oder prizorišča več kot nujen, saj so se na nastop pripravljali Asagraum. Nizozemska black metal zasedba, v kateri vse niti vleče vokalistka in kitaristka Obscura, se mi je v preteklosti že parkrat izmuznila in tokrat je bil ogled nastopa obvezen. Priznam, da sem bil pred nastopom malce v dvomih, kako bo perfekcija, ki jo Asagraum ponujajo na dolgometražcih, zvenela in delovala v živo. To negotovost je delno povzročila tudi novica, da se zaradi slabih vremenskih razmer nastopa ne bo morala udeležiti basistka Makhashanah. Zasedba je v preteklosti že večkrat nastopila v okrnjeni zasedbi in nekako sem upal, da bo moje prvo srečanje temu prizaneseno. Tako sem se ob pogledu na oder razveselil možakarja, ki je ob line-checku vihtel bas kitaro. Po opravljenih pripravah se je nato točno ob uri začel ritual z Asagraum v glavni vlogi. Ker je band letos izdal tretji celovečerec, sem bil mnenja, da bo koncert otvorila kakšna obskurna viža s ploščka Veil of Death, Ruptured, a je otvoritev pripadla komadu They Crawl from the Broken Circle z drugega albuma Dawn of Infinite Fire. Skladba je idealen uvod v koncertno razpoloženje, saj premore vse prvine odličnega black metala. Hitre pasaže, podkrepljene z mogočnim bobnanjem, in strah vzbujajoč vokal, ki pa se po začetni agresiji zatopi v okultno mistiko, ki ustvari srhljivo atmosfero. Kljub manjšim težavam s kitaro je bil zvok v dvorani odličen in publika je z mano vred ob slišanem in videnem vidno kazala zadovoljstvo. Seveda so Asagraum tokratni nastop podredili zadnji plošči, a kljub temu skočili v preteklost in nam že kaj hitro postregli z Black Sun Prayer s prvenca Potestas magicum diaboli iz leta 2017. Prepletanje agresivnosti z okultno atmosfero je vsekakor delovalo kot rdeča nit koncerta, čeprav je z vsakim komadom tempo rahlo upadel, moč atmosfere pa je prevzela nadvlado nad dogajanjem, kar je vidno kazala Obscura, ki je svoje orodje vihtela kot v transu, s huronskimi kriki pa nas vse zbrane gnala pred vrata podzemlja, ki so se počasi, a vztrajno odpirala. K temu sta pripomogla tudi zadnja komada nastopa Waar ik ben komt de dood in De waanzin roept mijn naam, ki sta mogočna v vseh pogledih in dokončno pokažeta širino banda. Če sem bil pred nastopom v dvomih, da mi bosta pri Asagraum v živo manjkali teža in mogočnost, sta se ti v živo skozi celoten nastop le še večali in ob koncu dejansko dosegli vrhunec. Asagraum so vsekakor band, ki v živo ne razočara.


Empyrium na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Prvi black metal poslastici večera je sledil krajši »odmor«, ki se je še kako prilegel in sta ga 2/3 naše odprave izkoristili za prehranjevanje ter zaslužen počitek, sam pa sem se želel prepričati, ali lahko melanholičnost v nekoliko drugačni obliki tudi v meni doseže želeni čustveni momentum. Govora je seveda o nastopu doom metal zasedbe Empyrium iz Nemčije. Band prisega na doomovske prvine, podkrepljene z ogromno mero simfonike, za kar še dodatno poskrbi violinistka Aline Deinert. Kot je značilno za takšno zvočno kuliso, se je celoten nastop naslanjal na nežne in mirne zvoke, kar pa ne pomeni, da glasba ni premogla težkih in z melanholijo nabitih čustev. To je poudaril tudi vokalist Marcus, ki je tokratni nastop poimenoval kar popotovanje skozi melanholijo 90-ih, saj je band nastop v celoti posvetil zgodnejšim izdajam. Temu primerno je mirno dogajanje na odru tudi publika le statično opazovala in se pustila zibati s simfoniko nabiti melanholiji. Že res, da je bila glasba z odra odigrana tehnično brezhibno in je verjetno zaigrala na prave tone marsikaterega navdušenca težjih zvokov, sam pa se nikakor nisem mogel znebiti občutka, da bi mi Empyrium veliko bolj prijali v samoti, ob soju sveč. Prebudil me je zadnji komad My Nocturnal Queen s prvega dema banda, ki je bil hitrejši, agresivnejši in z veliko mero prvinskosti. Nastop Nemcev Empyrium me vsekakor ni prevzel, a me po drugi strani tudi ni pustil popolnoma hladnega, tako da bom bandu ob priliki dal še kakšno priložnost, da me s pravimi stihi odpelje v temačna močvirja doom metala, saj tokrat žal ni bilo tako.


Asphyx na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Po mirnejšem intermezzu se je večer prelevil v drugi del metalske poslastice. Prvo dejanje tega dela večera je pripadalo domačim death metal legendam Asphyx. Priznam, da me band predhodno nikoli prav zares ni znal potegniti vase. Ali je kriv moj toplo-hladni odnos do death metala ali pa se banda preprosto nisem lotil na pravi način. Kakor koli, tokrat je bila stvar že v štartu zapečatena. Ključna je bila postavitev v prvih vrstah pod odrom ter »prazna« glava. Kdor Asphyx ne pozna, gre za nizozemske death metalce stare šole, sceno dopolnjujejo že od leta 1987. Nastop banda se je začel, kot se za death metal spodobi. In očitno je bil to tisti trigger, ki me je prevzel in sem se takoj nalezel navihanosti z odra, ki so ga gospodje kljub agresivni glasbeni podlagi vseskozi kazali. Ne samo jaz, celotna dvorana je to začutila in takoj se je pojavil mosh, ki se ni nikoli umiril. V nekem trenutku, ko sem se tudi jaz pognal v divje razgibavanje vratnih mišic, je mimo priletelo tudi kakšno obuvalo v spremstvu lastnice, ki je surfala po dvorani. Energija je bila popolna, temu primerno je deloval tudi band. Če rečem, da je dvorana cel čas norela, ne bom preveč pretiraval in temu dogajanju niso prišli do živega niti počasnejši komadi, in tako sem se sprostil tudi jaz ter se pustil odpeljati nizozemskemu death metalu, kar je v mojem primeru prava redkost in to pove zelo veliko. Nastop je tako minil kot za šalo in Asphyx so me tokrat prav pozitivno presenetili ter brez zadržkov poskrbeli za novo poslastico večera.


Dark Funeral na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Švedske veljake black metala sem nazadnje gledal lansko leto v Oslu in že takrat se je mišljenje o bandu v meni korenito spremenilo. Če je bilo prvotno mnenje to, da band prisega samo na brezkompromisne blast beate hitrosti čez 200 bpm, je to koncert v Oslu definitivno ovrgel. Že v takratnem reportu je Dejan postavil vprašanje, kaj naj človek pove o Dark Funeral, in tudi sam sem se mnogokrat spraševal o tem, saj na eni strani izpolnjujejo vse stereotipe klasičnega black metal banda, po drugi strani pa s svojo prepoznavnostjo derejo bregove po vsem svetu. Dark Funeral so aktivni že celo večnost in tako se tudi obnašajo. Oder je za vsak nastop opremljen z backdropom, možakarji na odru se zamaskirajo s corpsepaintom ter, kar je najbolj pomembno, svoje delo opravijo v  profesionalnem duhu, in to drži band v samem vrhu ekstremne metal scene. Tokratni nastop Švedov ni bil nič drugačen. Seveda se pripetijo tudi kakšne težave, saj je to pot Heljarmadru ponagajal mikrofon, a ta malenkost ne očrni perfekcije nastopa. Človek je sicer bitje navade, in če bi to prispodobo prinesli na Dark Funeral, bi rekli, da mora biti nastop banda samo šus v glavo, a ravno v tem tiči skrivnost, ki mi je band približala. Njihova setlista je zdaj že par nastopov bolj razgibana, in to naredi nastop veliko bolj mogočen. Seveda je band postregel z znanimi klasikami, vendar so počasnejši komadi, v mojem primeru še posebej When I’m Gone, naredili ključno razliko. In to je tisto, kar naredi band velik, in sam nastop je to vseskozi kazal ter poskrbel, da je publika z njim izjemno sodelovala, ga podpirala in se proti koncu nastopa ob komadih My Dark Desire ter In The Sign of the Horns odzvala tudi z moshem. Zaključek je nato pripadal še Heljarmadru, ki je z vihtenjem zastave pri zadnjem komadu večera Where Shadows Forever Reign naznanil, da je prevladala tema in to temo si bo zagotovo treba ogledati naslednje leto tudi v Zagrebu.


Carpathian Forest na festivalu Eindhoven Metal Meeting 2024
Če so Dark Funeral pristaši bolj sofisticiranega black metala, pa je zadnji band popolno nasprotje. Carpathian Forest so me že ob najavi ponesli daleč nazaj in me opomnili, da sem v nekem obdobju zgoščenko Bloodlust and Perversion ogulil do onemoglosti in da je treba te spomine znova obuditi. Kot se za band kova »fuck off and die« spodobi, so tudi tokrat Norvežani jebivetrsko začetek nastopa nekoliko zamaknili, a je Nattefrost ob prihodu na oder z voščilom »Merry Christmas« to napako odlično popravil. Kdor zasedbe še ni doživel v živo, lahko povem, da gre glasbeno za zelo umazan in perverzen black metal, kjer je v centru pozornosti glavni akter Nattefrost. Ta vseskozi koketira s publiko in deluje zelo nezanesljivo, čeravno da s svojim markantnim vokalom glasbi posebno noto. Vseskozi se black metalu vsiljuje klasični rokenrol, ki na trenutke prevzame pobudo, in točno to poskrbi za divjanje publike v pravem pomenu besede. Setlista je bila odlično razmetana skozi celotno obdobje banda, ki pa nam je pripravil tudi to in ono presenečenje. Prvo je bilo v obliki projekcije, kjer so se prikazovali najrazličnejši posnetki iz vsakdanjega življenja Nattefrosta, ki pa so na trenutke že mejili na blaznosti. A to so Carpathian Forest, ki se ne pustijo voditi nikomur in delujejo oziroma očitno živijo načela, ki jih tudi opevajo. Kot že rečeno, je band s tem in onim bombončkom presenetil občinstvo, tako je na seznam skladb tudi prvič zajadral komad Spill the Blood of the Lamb. Odlična izbira, ki pa jo je band nadgradil še s The Beast in Man: The Origin of Sin, kjer pa je za spremembo glavno vlogo prevzel klaviaturist, ki je s kostjo v maniri Blue Öyster Cult oziroma ravno tako znane parodije udarjal po kravjem zvoncu, kar je Nattefrost pospremil z izjavo, citiram: »We are gonna bring sexy back!« Preprosto perfektno, saj ne veš, ali si na black metal koncertu ali pa gledaš stand-up pijanega Norvežana, ki ima kolege na obisku. Ta igra je sicer na koncu le utonila v mračni realnosti s komadi Sadomasochistic in Death Triumphant, ki jo je Nattefrost posvetil pokojnemu očetu, za konec pa so s Knokkelmann ter Bloodlust and Perversion zajeli pogubni val black metala.


Uvodni dan Eindhoven Metal Meetinga tudi letos ni razočaral. Še več, postregel je z dobršno mero presenečenj, katerih glavni akterji so bili bandi. S temi mislimi sem se po zaključku večera lahko samo še odpravil v posteljo, kjer so pa v glavi odzvanjali slišani stihi, ki so me prav prikupno uspavali in pripravili na še en dan metalskega razvrata v Eindhovnu.

Avtorja fotografij sta Marko Faletič in Žiga Grubelnik.