Joj, kako mi ni žal, da sem stisnil zobe in se v petek odpeljal na tole doomish poslastico v Ljubljano. Sicer sem pred točno štirimi meseci samo dobrih 20 metrov stran na skupnem open air dogodku ulovil Chains in Løben, se pravi kar dva od tokrat treh nastopajočih, toda zakaj ne bi ponovil iste vaje v družbi dodatnega odličnega doom metal banda? Mist in Chains sta trenutno najaktivnejša predstavnika domače doom metal scene, medtem ko je projekt Løben edini meni poznani domači predstavnik dark folk žanra, ki se po hitrosti povsem sklada z ostalima dvema zasedbama, zaradi česar so vse tri skupine pasale skupaj kot ata na mamo.
Koncert se je odvil v Menzi pri koritu, se pravi v dvorani z vso potrebno opremo. To omenjam zato, ker je bil poletni open air dogodek akustično skorajda podoben »unplugged« oziroma »izštekani« izkušnji. In ker se je Løben oziroma projekt od Riharda Lobenweina tokrat predstavil celo z baskitaristom, je bila zvočna podoba dejansko primerljiva s tisto na posnetkih. In ne samo to, zvok je bil še bolj masten, močnejši, polnejši, tako da so posamezni komadi resnično prišli do izraza. V dobrih 40 minutah je primorski trojec zaigral devet komadov, med katerimi sem posebej našpičil ušesa, ko sem zaslišal Devil in Disguise, Ghosts in Funeral of Our Love. Medtem ko je slednji Rihardov najstarejši, pa nam je band med svojim nastopom predstavil tudi enega povsem svežega z avgustovskega EP-ja Deathly Love Affair. Zaigral je komad Chemical Waste, ki se je povsem spojil z ostalimi komadi, kar pomeni, da ni ponudil nobenih presenečenj, temveč podčrtal začrtano pot.
Druga sta bila Chains. Ponudila sta set istih komadov kot pred meseci, le da sta se tokrat odločila za drugačen vrstni red. Koncert sta sicer začela bolj ali manj standardno ritualistično s Hexenight. Komad vsebuje daljši uvod na bobnih, ki se počasi stopnjuje in razvije v polnopravni komad. Povsem primeren začetek torej. Nato je sledilo manjše presenečenje, že kar prvi hit Devil, ki me je takoj spravil v intenzivnejše miganje, ki ni popustilo do konca njunega nastopa. Do naslednjega presenečenja nato spet ni trajalo predolgo, saj je kot peti komad sledil že novi in zaenkrat še neizdani komad In the Night, s katerim je dvojec napovedal nov album. Čeprav sem do tedaj slišal komad samo enkrat, in sicer v živo pred štirimi meseci, sem se komada že v naprej veselil, saj ima ta ves potencial, da postane naslednik hitov, kot sta naslovni komad albuma Sonic Sabbath in Dancing With My Demons z aktualnega izdelka Musica Macabra. Sicer sem pa z užitkom spremljal tudi ostale komade, kot so Apocalyptic Fear, Fireborn, Stardust Pentagram ali Black Wind, ki jih je dvojec hote ali nehote malo priredil za petkov nastop, pri čemer sem ob koncu vsakega komada čakal še na napoved drugega novega komada, ki sliši na ime Peace Love Lucifer. Za razliko od In the Night je ta manj punkish in se bolj drži tradicionalnih okvirov glasbe od Chains. Zaključek je pričakovano pripadel že omenjenemu komadu Dancing With My Demons, med katerim so vsaj pri meni popustili vsi okovi.
Kot zadnji band večera je na oder stopil kvintet, ki ga sestavljajo štiri dekleta in en možakar. Slednji upravlja z lead kitaro, ostale članice pa upravljajo ritem kitaro, baskitaro in bobne, medtem ko je en vokal stalen, drugi pa občasen. Za tovrstno predstavitev sem se odločil za boljšo predstavo o tem, kako zelo se je naenkrat napolnil slavni oder Menze, s katerega na sredini do strehe vodi eden izmed štirih ali petih stebrov dvorane, ki jo nehote razdelijo na dva dela. Poln oder je hkrati pomenil tudi polnejši zvok in še močnejši metalski občutek pod odrom, kjer nas je uživalo okoli 40 ali 50 obiskovalcev. Ob njihovem nastopu smo lahko spremljali, kako Mist skačejo sem in tja po svojem do zdaj edinem albumu Free Me of the Sun. Pri tem je peterica izpustila le komad Demonized, ostale pa zaigrala v drugačnem vrstnem redu. Nastop po desetih letih delovanja je zasedba med drugim izkoristila tudi za napoved novega ploščka, in sicer s komadoma Mountains ter Soil. Težko rečem, kateri mi je bil bolj všeč, saj so tovrstne sodbe po le enkratnem poslušanju zelo nehvaležne, toda upal bi si trditi, da je Mountains na prvi posluh bolj nalezljiv, sploh pa so mi ostali v spominu nenadni prehodi iz doomish dela v bolj rokersko dinamičnega. Hkrati se je med tem komadom še enkrat več izkazala lead kitara z všečno solažo, kar že napoveduje všečen album, na katerega se bo splačalo čakati vsega skupaj okoli pet let, če bo ta izšel v naslednjem letu.
Po dodatni uri doom metala se je koncert zaključil nekaj po enajsti uri zvečer. Po kratkem pogovoru in zahvali bandom za pripravljen večer sem se po Urinovi ulici odpravil do avta in domov. Dokler utrujenost ni prevzela vajeti, je trajal moj nasmešek zadovoljstva.
