Tolminator Metal Fest 2023, 3. dan

Kot pravijo Strapping Young Lad: no sleep till bedtime! Počasi sem začel čutiti posledice odločitve kombinirati družinski dopust in očkov najljubši hobi: zabava do enih zjutraj ob pivu in ostalih nezdravih aktivnostih, kaj kmalu pa jutranja otroška budnica med šesto in sedmo uro zjutraj.

Nastopajoči tretjega dne so bili:
12.00 Meduzalem
12.50 Ater Era
13.40 Omega Sun
14.30 Glista
15.20 Rodoljubac
16.10 Kvaen
16.50 Frozen Soul
17.50 Crypta
18.50 In Mourning
19.50 Crisix
20.55 Ancient
22.15 Phil Campbell and The Bastard Sons
23.45 Insomnium

Meduzalem na Tolminator Metal Festu 2023
Ob poldnevu je pred odrom na stolih sedelo pet salonskih metalcev, ki so hlinili sofisticiranost prihajajočega prog metala. Kakšen kozarec butičnega vina v roki bi naredil prizor še zabavnejši. Trojica je začela skupaj s soncem žgati, kar je bila po mojem sodobna interpretacija ameriškega progresivnega metala iz 80., ampak z bolj izraženim groovom, manj otožnosti in razkazovanja tehničnih glasbenih sposobnosti. Malo raznolikosti mi je prijalo, saj do tega dneva ni bilo dosti, če sploh, bandov, ki bi koketirali s progresivo. Basist je v stilu Stevena Wilsona (idejnega vodjo Porcupine Tree) preverjal svoje multiinstrumentalne sposobnosti med klicanjem vesoljcev, kjer je sočasno kombiniral klaviaturske efekte z basom. Dober nastop, sveža glasba, s pevcem sva po nastopu spontano (in nato še tekom dneva) zaflirtala z bromance očesnim kontaktom, a žal se nihče od naju ni opogumil in pristopil do drugega ter razbil led s kakšnim seksi uvodnim stavkom, kot na primer: »Igram v prog metal bandu solo kitaro in pojem« ali »You like Judas Priest? Good, because I'm about to ram it down your throat.«

Ater Era na Tolminator Metal Festu 2023
V salonu je bil čas za dvig tempa na blackmetalski nivo. Popestritev črnobe je nudila basistka s pink lasmi, pink bas strunami in pink obutvijo. Vzdušje je kljub spremembi stila ostalo podobno, čeprav so blast beati privabili za ščepec več radovednih ušes. Srečal sem celo svojega pajdaša iz mosh pitov, ki je deloval vidno zdelan, češ da je šel spat okoli šestih zjutraj in se poskuša spraviti k sebi za prihajajoči dan. Zraven mene je vztrajal še nekaj taktov, nakar se mi je opravičil, da gre v šotor leč k počitku in si povrnit moči. Ni ga prepričala niti pink barva niti moje iskreno povabilo na popoldansko mrzlo alkoholno pijačo. Kaj čmo, bom pa sam vztrajal do konca. Poleg mene so pred odrom Ater Ero častili še prijatelji iz Morost, a v civiliziranem duhu. Za razuzdano zabavo je bilo še prezgodaj …

Omega Sun na Tolminator Metal Festu 2023
Če me je kljub pokrivalu in pisanim majicam opeklo sonce, naj me pa še opeče omega sonce. Ponovno se je dinamika zasukala nazaj v zadete ritme jutranje trave. Na neki način je bilo vzdušje podobno kot dan prej na Hemplifier, le z več stonerja, manj dooma in občutno več prepevanja. Band je za boljše vzdušje s sabo pripeljal lojalno bazo prijateljev/fanov. Glede na to, da je bil čas kosila in mi je že krulilo po želodcu, so mi pasali težki ritmi, ki so kot legalna alternativa marihuane vzbudili apetit. Žena je pisala, da se moram spokati v Tolmin na družinsko kosilo, zatorej sem žrtvoval zaključni del nastopa in le urno, le urno obrnil peté, le urno, le urno, ker bilo pozno je že! Ob odhajanju me je prešinilo, da je današnji dan do zdaj zelo glasbeno raznolik …

Glista na Tolminator Metal Festu 2023
Ko sem ravno omenjal raznolikost – prvi šizofreni thrash-death akt dneva. Salonski ambient je moral dati prostor mosh pitu, začelo se je divjanje. Celotna pojava Gliste mi je delovala malce noro ali zmešano, na način, kot imajo ta koncept udejanjen System of A Down ali Insanity Alert, ampak v death metal verziji. Kot dokaz ponujam pestre barve – modro, rumeno, roza – njihovih majic na merch stojnici. Pod črto je bilo videti, da se band na odru neizmerno zabava in je sproščen. Kot zehanje je tudi veselje nalezljivo in energija na odru je okužila publiko. Manjkalo ni klišejskih plesalcev v pink princeskinih kiklicah in samorogih, ki so noreli v ekstazi. Še vedno se čudim umetniškemu trenutku predstave, ko je čarodejnemu pevcu brhka pomočnica v trebuh vstavila po štiri in v vrat po dve medicinski hipodermični igli. Gliste se pa ja ne zdravijo na ta način … Ostati pozitivnih misli in biti vesel, da so bile uporabljene sterilne igle za šalo kot umazane za heroin v žilo, je pomembno. Zaključni del nastopa je bil ogledalo začetka: akcija, dokler se od norenja na tleh ni pojavila mavrica in so samorogi odleteli v mavrično deželo.

Rodoljubac na Tolminator Metal Festu 2023
Čas je bil za bolj yugo obarvan rokenrol/pank rock. Bolj kot meni bi ta stil ustrezal mojemu ateju, prav spomnil sem se otroštva, ko je občasno, ko mati niso bili doma, na glas zadonela ta yugo rock glasba tipa Prljavo kazalište in podobnih bolj pankovsko kot rokersko naravnanih bandov. Ker sem odraščal v samostojni Sloveniji, me tovrstna zvrst nikoli ni najbolj poklicala, posebej ne besedila v – da bom politično nevtralen – »našem jeziku«. Po drugi strani sem bil resnično zadovoljen nad žanrsko pestrostjo dneva, že peti band, ki igra zvrst, neprimerljivo z drugimi. Mosh pita tipa Glista sicer ni bilo, so pa nastop popestrili B(r)ütalci, ki so se ob bližnjem parkirišču blizu odra redno pojavljali na strehi kombija. »Kdo bo rešil rokenrol?« so se drli z odra Rodoljubci, Brütalci s pujskom na čelu pa so v pritrditev migali z glavami ter dvignili rogove visoko v zrak.

Kvaen na Tolminator Metal Festu 2023
Zgodovina se ponavlja in isto kot dan prej je bil tudi ta dan black metal plat zvona ob poslednji bitki za mali oder. Tokratni koncert je bil družinski, otroka sta se naveličala namakati v ledeno mrzlem sotočju in prišla iz radovednosti gledat, kot sem jih jima sam predstavil, »Satan strice«. Ta mlajša je nekaj časa z mano vztrajala pred odrom, nakar je namignila, da želi nazaj – preglasno je!! Po koncertu sem obe povprašal za reportažo in soglasno sta odgovorili: »Sploh se jih nisem bala, niso bili grozni, le hecali so se. Preglasno je bilo in zato sem hotela proč. A mislijo, da je noč čarovnic, zakaj so bili našemljeni v kostume za noč čarovnic? So nas hoteli prestrašiti? Ali so prijatelji s Satanom? Ali jim lahko grem pomahat in pozdravit?« Ugodil sem želji mlajše hčerke in šla sva pomahat bandu, ki je že pridno pospravljal opremo. S pevcem smo izmenjali par besed in priznal je, da ni pričakoval igranja ob popoldanskem soncu in na dnevni svetlobi, češ da to odvzame atmosferičnost black metala. Nato se je z razmazanim corpse paintom od vročine nasmejal do ušes, pogledal najmlajšo satanovo služabnico v oči in ji z nasmehom povedal nekaj lepega v vzgojiteljskem, otroku razumljivem jeziku. »Še dobro, da ni bila noč, sicer bi se te otroci morda res bali«, sem z nasmehom odvrnil ob slovesu in bandu zaželel vse dobro.

Frozen Soul na Tolminator Metal Festu 2023
Začetek na velikem odru je ponudil direkt-v-obraz-death-metal. Nobene zajebancije, nobenih olepšav, le prava stvar. Za vse, ki recimo hlepijo po podobnem kot Cannibal Corpse. Ali pa še boljša primerjava – srebrna medalja za tiste, ki so pod kakšno streho na suhem prešpricali »torkov vrhunec dneva z Dying Fetus«. Z manj tehničnega bahanja na inštrumentih in več lasmi. Bojda je imel band smolo in so se opravičili, da so jim na letališču založili ali izgubili opremo. Sledila je zahvala prisotnim in obljuba, da bo band po najboljših močeh poskušal razfukati prostor, kot se za death metal spodobi. Sprejel sem ponudbo in odčupal par taktov. Ponavljam, zelo sem bil razočaran nad maloštevilno publiko. Nisem bil prepričan, kaj je krivo – glasba, splošen slab obisk festivala, lenoben folk, mamljivost Soče ali obsedenost s spremljanjem vremena. Mislim, da bi si Frozen Soul zaslužili vseeno malce več pozornosti, kot so jo dobili.

Crypta na Tolminator Metal Festu 2023
»Jezne tete igrajo!« je bil moj poziv otrokoma, naj odložita pobarvanke, spakirata barvice v torbo in se odpravita z mano pred glavni oder. Crypto sem imel čast videti pred kratkim na avstrijskem festivalu Area 53, kjer me je njihov nastop v živo prevzel. V četrtek sem bil na nastop bolj pripravljen in že dobro seznanjen z njihovo glasbo, zato sem pričakoval doživetje na višjem nivoju kot prvič. Na mojo žalost hčerki nista izkazali zanimanja za jezne tete, čeprav je pevka kričala kot onidve doma, a še bolj v duhu Chucka Schuldinerja. Primerjava je na mestu – glasba zrcali tisti poznejši, zreli Death zvok od Individual Thought Patterns naprej. Seveda na njihov način, da ne bo pomote, da so le še en klon očakov death metala. Največ pozornosti je pritegnila pevka z res izrazito karizmo in pojavo. Dober kontrast sta bili kitaristki ob njenem boku, ki sta bolj sramežljivo vrteli ventilatorje z dolgimi lasmi. Mimogrede, Crypta bodo jutri izdale drugi studijski album, ki bo nosil naslov Shades of Sorrow. Vsi ti superlativi pa niso zmotili hčerk, ki sta med nastopom jeznih tet zbrano barvali pobarvanke na klopi pod šotorom za mešalko …

In Mourning na Tolminator Metal Festu 2023
Melodična deathmetalska predigra za zvezde večera Insomnium. Še vedno prevzet od popolnosti nastopa Crypta sem potreboval nekaj časa, da sem spravil možgane nazaj na bazno linijo in bil pripravljen na novo izkušnjo. Malenkost razredčena publika kot prej, a verjetno le posledica obiska stranišča ali šanka. Kaj kmalu se je parter napolnil na prejšnjo stopnjo. Meni osebno prehod na tovrstni metal ni najbolj prijal, plus imel sem nalogo spraviti otroka do dedka, ki je čakal v stanovanju v Tolminu, da mu dostavim otroka. Ah, le zakaj ne moreta biti moja sončka tako nezahtevna kot tista peščica drugih otrok na prizorišču, ki se enostavno usedejo na tla in se igrajo s kamni in palicami, te ne j*****, starši pa lahko uživajo tiste redke trenutke večnosti v nikoli. V žalovanju sem v kontekstu z imenom banda kratkoročno zapustil prizorišče in se vrnil ob zadnjem komadu Colossus (če me spomin ne vara, iskreno sem bil ob prihodu dokaj raztresen). A glede na miren akustičen intro in pretekle setliste je čisto možno, da je šlo za dotičen komad. V primerjavi s stanjem ob mojem odhodu nekaj minut prej sta se prizorišče kot tudi vrsta pri stojnicah za hrano napolnila. Dobro!

Crisix na Tolminator Metal Festu 2023
Pa sem jih dočakal, tokrat brez zamenjave s Crypto kot na Area 53. Crisix so za 3. dan Tolminatorja to, kar so bili Insanity Alert za 2. dan in pika. Če je celo Pop TV prišel snemat koncert, potem res ni dvoma, kaj je bil vrhunec dneva. Sarkazem na stran, Crisix sem spoznal kot relativno neznano predskupino Testament na koncertu v Salzburgu 2019. Prepričali so me s pobalinsko nabritostjo in energetsko nabitim nastopom. Danes ni bilo nič drugače. Bolj kot fane nas band gleda kot prijatelje, oni le opravljajo drugačno nalogo kot mi in niso hierarhično nad nami, tako Crisix. Dragi avstrijski direktor firme, velik iztegnjen sredinec zate in tvoji korporacijski miselnosti, da ljudje delajo ZA TEBE in ne S TABO. Podobno sporočilo pošiljam vsem sociopatskim slovenskim lastnikom firm, ki zaradi lastnega občutka manjvrednosti in bedne eksistence terorizirajo delavce. Vedno nasmejani pobalini iz Barcelone so na zabaven način sprostili negativno energijo iz naših src. »Se kdo tukaj zbudi vsako jutro prešeren in z nasmehom pričaka dan?« se je glasilo vprašanje z odra. Mi, naivne ovčke, smo pritrdili z YEEEEEEEEEEEEAHHHH! A pravilen odgovor se je glasil: »Jaz pa ne.« Nič ni narobe, če smo jezni in sovražimo šefa in službo. Sovraštvo je pomembno čustvo, a mora biti nadzorovano. Temu je bil posvečen naslednji komad Full HD (= full hate definition). Na neki točki se je začel venček priredb – z zanimivim preobratom: nekateri zdolgočaseni odrasli popestrijo svoje (spolno) življenje z menjavo spolnih partnerjev (»partner swap«) ali swinganjem, glasbeniki pa včasih menjajo inštrumente. Crisix so varali na sledeč način: pevec je fukal bas, kitarist bobne, drug kitarist vokal in basist kitaro. V takšni zasedbi so padle kratke priredbe komadov Hit The Lights (Metallica), Walk (Pantera) in Antisocial (Anthrax). Po klimaksu so se vsi vrnili k originalnim partnerjem in nadaljevalo se je rajanje. Circle pit je bil ogledalo včerajšnjega med Insanity Alert z razliko, da sem dogajanje opazoval od zunaj in trpel za FOMO (fear of missing out). Nadgradnja predhodnega dne je bil zelo ganljiv prizor, namreč dobrosrčni prostovoljci so potiskali invalidski voziček in polepšali dan osebi, ki ni mogla sama delati krogov po plesišču. Moj takratni pajdaš je s sabo prinesel tablo od srede »All mosh no brain«, nekdo drug je na pica škatlo z vidnimi mastnimi madeži prosjačil za droge z napisom »Drugs?«. Priča smo bili tudi wall of death in zdaj že klasični vaji, kjer počepnejo vsi in nato skočijo v nebo.

Ancient na Tolminator Metal Festu 2023
Déjà vu na dan prej, ko me je sprememba programa iz party thrash na black metal začela dolgočasiti. A hotel sem biti priden fant in šel nalašč v prvo vrsto v znak podpore in volje, da me glasba očara. Nasmejal me je fan poleg mene, ki je kljub močnemu zehanju vztrajal, verjetno v isti filozofiji kot jaz. Circle pitterji so izginili oziroma se potuhnili ali pomešali med množico, prevladala je monotona statičnost ob izoliranih čupanjih na blast beate. Ponovno bi rad izpostavil umetnost sestavljanja časovnice, ki ni bila tematsko najbolj ustrezna. Ancient so žgali z vso paro in na neki točki se je sicer vzdušje popravilo. Manjkala je le tema, ki bi blackmetalsko sporočilo bolj prinesla do izraza. Za black metal mitologijo je bilo enostavno prezgodaj, mimo prizorišča je še vedno hodil folk s pink flamingoti in dopustniško opravo.

Phil Campbell & the Bastard Sons na Tolminator Metal Festu 2023
Ob začetku igranja Phila in sinov me je prevzel občutek žalosti. Nekaj oziroma nekdo je manjkal … Pomislil sem na Ressurection Fest, kjer sem zadnjič v življenju gledal vsemogočnega, a vidno šibkega Lemmyja v okviru Motörhead. Hkrati sta me prevzeli žalost zaradi ogromne praznine na odru kljub petim postavam na odru (tudi na bobnih ni bilo isto, Micky Dee je nedvomno postal neločljiv del bandove zapuščine) ter veselje ob dejstvu, da se s tem obuja Lemmyjevo življenje. V branje iz te težke tematike ponujam pred kratkim objavljen prispevek iz naše Zakladnice, pa naj si vsak sam ustvari svoje mnenje … Ta večna dilema: Vsak, ki je gledal Queen po Freddyju ali Alice in Chains po Laynu ali Suicide Silence po Mitchu Lurkerju ali Death po Chucku Schuldinerju ali Pantero po bratih Abbott ali Static-X po Waynu Staicu ali Foxy Teens po Gaynor Johnson itd., je verjetno doživljal podobne občutke kot jaz. Česar ni bilo moč zanikati, je bilo zagotovo to, da so si bili vsi na odru podobni in v sorodu. Moji občutki v naslednjih vrsticah so posledica dejstva, da sem imel čast videti Motörhead v živo vsaj desetkrat, občasno celo v prvih vrstah. Doživel sem Boga osebno, ki je vsakič izjavil »We are Motörhead and we play rock and roll«. Glede na vse to, z vsem spoštovanjem do Phila in sinov, nastop ni bil niti blizu mojim pričakovanjem. Pet ljudi na odru ni zmoglo, kar je včasih uspelo le trem. Splošni vtis je bil, kot da gledam generičen Motörhead cover band, niti Phil ni odtehtal. Motilo me je predvsem zvezdniško obnašanje pevca s prekomernim t. i. »crowd controlom«, kot so: »Leva polovica ste ena ekipa, desna polovica druga. Na štiri, torej en, dva, tri, štiri, bo leva polovica zakričala "Born to raise hell", nato bo sledila še desna!« Nisem prišel na koncert, da ubogam nekega naključnega imitatorja, ampak da živim Lemmyjevo dediščino … Še Lemmyjev vokal ni bil pravi, upam trditi, da Alex, »so-Korošec« in (med drugim) član Woygn, bolje imitira Lemmyjev slog. Kljub skoraj izključni Motörhead setlisti me nastop ni prepričal in nisem se mogel znebiti občutka, da band tiska denar na zapuščini nečesa, za kar ni zaslužen … Po drugi strani, vsi tisti, ki niso imeli možnosti videti ta prave stvari v živo pred 2015, je bila morda izkušnja boljša. Ne vem …

Insomnium na Tolminator Metal Festu 2023
Glasniki melodičnega death metala so ponovno pred mojimi očmi. Ko sem se naveličal Children of Bodom in sem želel nekaj istega, a drugačnega, sem po navadi preklopil na Insomnium. Sicer me na splošno finska metalska pogruntavščina zadnja leta ne mika najbolj in sem zatorej šel raziskovat druge zvrsti. Dobesedno sem dal prednost dejanski nespečnosti in zaradi dejstva, da zdrav človek potrebuje vsaj osem ur spanja dnevno, kompenziral s poslušanjem banda Sleep. Kot razvajen najstnik in študent brez kančka odgovornosti se sploh nisem zavedal brutalnosti in uničujočih učinkov nespečnosti. A Insomnium so mi v odrasli dobi zaradi genialnih prvih treh albumov ostali na radarju, če drugega ne zaradi jebene nostalgije po normalnem spanju, ki je (bila) edina stvar, po kateri sem hlepel zadnja leta. Danes sem poslušal širok razpon nabora komadov, najbolj sem se, kakopak, veselil »zgodnjega materiala« (pizda, sem star…) – Mortal Share in paradoksalnega While We Sleep. Dolga kilometrina in omejen čas nastopa nista dopuščala bolj eksotičnega nabora komadov, vendar kljub temu melodeath fanov ni pustil ravnodušnih. Impresivna je bila scenografija odra, ki se je držala pravila, da glasbo poslušamo tudi z očmi, ne le z ušesi. Vraga, saj Insomnium so neki ljubljenci občinstva in jih imajo vsi radi. Kaj porečete na sledečo setlisto: 1696, White Christ, While We Sleep, Godforsaken, Lilian, And Bells They Toll, The Witch Hunter, Valediction, Mortal Share, Heart Like a Grave?