Live albumi so vedno sumljiva naložba. Če je band uigran in odličen v živo, so prav lahka naloga. No, če band vse to ni, se live album sploh ne snema, če logično pomislim. Ali pač? Imeli smo par izletov, ki so izpadli popolnoma neumestno z očitnimi nasnemavanji in z izgubo vsakega smisla. V bistvu so vedno bolj pozabljeni, kar je nerazumljivo. Prav albumi s posnetki v živo so na trone dokončno ustoličili največje bande (Scorpions – Tokyo Tales, Motörhead – No Sleep 'Til Hammersmith, Iron Maiden – Live After Death, Judas Priest – Unleashed In The East, če omenimo le najbolj pomembne kovinske), v devetdesetih pa so razen nekaterih odličnih izjem (Exodus, Iced Earth itd.) utonili v pozabo. V novem tisočletju so Iron Maiden z odličnim Rock In Rio ponovno postavili visoke standarde in veliko thrash bandov je šlo po njihovih stopinjah (Destruction, Kreator, Testament, Anthrax itd.), ameriški power metal bandi pa niti ne. Helstar so pred kratkim izdali odličen live album/DVD ob 30. obletnici banda, Vicious Rumors, naslednji v vrsti najpomembnejših USA power metal bandov (ob Sanctuary, Iced Earth, Jag Panzer, določenih ploščah Savatage, Crimson Glory, Nasty Savage, novejših Cage itd.), pa jim sledijo z odlično izdajo, posneto lani decembra na turneji s Hammerfall.
Album odpre nesmrtni rušilec Digital Dictator, ki je bandova največja klasika z enako naslovljenega albuma iz leta 1988, ki ga je produciral Mike Varney iz Shrapnela. Dictator zveni vsaj toliko sveže kot skoraj četrt stoletja nazaj, Brian Allen, nova pridobitev na zadnji plošči, odlični Razorback Killers, pa se izkaže kot vedno, definitivno najboljši pevec v Vicious Rumors po Carlu Albertu. Sledi Minute To Kill, nato pa nova Murderball (z najnovejše studijske plošče je na live albumu še Let The Garden Burn, izpustili pa so sicer redno igrani naslovni komad). Ostale klasike (Don't Wait For Me, Abandoned, Down To The Temple itd.) zvenijo v preobleki 21. stoletja več kot odlično. Zvok je naravnost fascinanten – simplističen, brez nasnemavanj, brez triggerjev, v glavnem tak, kot mora biti, na vseh področjih, tako pri kitarah kot tudi tolkalih. Bobni so sploh fascinanti, saj Larry Howe ni igral na svoj komplet bobnov, temveč na izposojenega, s katerim pa prav tako zveni nadpovprečno, brez odstopanj in več kot suvereno. Brian Allen je neuničljiv pivec (večkrat osebno preverjeno) in tudi pevec (prav tako večkrat preverjeno), njegov vokal je močan, izrazit, nikoli »utrujen« in vedno eksploziven. Dodajmo še odlično karizmo in pojavo na odru, ki izkazuje kovinsko srce, in kombinacija je zmagovalna. Band sam je lani odigral preko 120 koncertov in to se več kot pozna na izvrstni izvedbi.
Odličen testament sedanje postave (v bistvu druge najmočnejše po klasični iz obdobja 1988–1994) tega kultnega banda z neuničljivim vodjo Geoffom Thorpeom, ki je nastal že v davnih sedemdesetih in je glede na kvaliteto zares premalo cenjen tako v Ameriki kot tudi globalno. V primeru, da imate kak evro preveč, zadevo nujno kupite in podprite ta odlični band!