Ali: "Let there be a stereotype!" Ker je thrash metal že tako vse manj izviren tudi na novo izdanih albumih, pa naj bo še VSAJ mali (Bay Area) zaliv prenarejenega in nekdaj že uradno posnetega materiala. Exodus absolutno niso prvi, ki so se DOMISLILI takega NESMISLA (v tem primeru gre za nove posnetke albuma Bonded By Blood). O kakovosti komadov, vsaj ogrodja, ki je ostalo nespremenjeno (strukture, zaporedje, kakovost kitarskih riffov), beseda ne bo tekla. Kdor ne pozna te prvinske lekcije nasilja, torej originalnega albuma Bonded By Blood iz leta 1985, katerega meso je zdaj šlo skozi mesoreznico imenovano Let There Be Blood, naj se poduči le-te.
Ko smo že pri mesu in mesarskih napravah, bo najlažje s primerami iz te stroke ponazoriti, zakaj ponovni posnetki/(kaj šele) predelave niso tako okusni kot originali. "Meso" je bilo sveže leta 1985, potem prejmemo mesoreznico L.T.B.B. leta 2008 in s tem "meso" predelamo, kar ni več tako zelo sveže, nima več originalne oblike, beljakovine izgubijo na moči, itd ... Kakorkoli, ker je beseda (o želji, da se na novo posname prvi album skupine) postala meso, jo posluša(j)mo ...
Že na začetku je najbolj očitna (ušesna?) stvar vokal. Rob Dukes je precej masiven možakar, a prave vokalne moči ni nikjer (začetek komada Bonded By Blood), kaj šele VARIACIJE (!). Paul Baloff se je za razliko od kočije, ki sledi konjem, ritmu bolj oddaljeval kot približeval, a njegova vokalna zmožnost in mogočnost je opravila svoje poslanstvo za izvirni album. Vokal na And Then There Were None je bil dejansko slišati kot kriki pozerjev izpod Paulove roke. Nova verzija deluje kot italijanski metalski seminar, predvsem pri delu v refrenu: "0-o-o-o-o-o!". Prav identičen oster zvok kitar (ostrina mesarskega noža) na izvirniku, je bil ustvarjalec vzdušja in je podkrepil "nasilno" stran skupine. Ob hitrosti in teži riffov v A Lesson In Violence na izvirniku se v vsakem thrasherju, ki "da kaj nase", dejansko prebudi atomska bomba. Inštrumenti imajo vsekakor na novejši različici debelejši zvok, z več globine (Metal Command), a žal tudi manj vsebine.
Kar je nastalo, je pač nastalo, ni ravno neprebavljivo, je pa vsekakor nepotrebno (varuje srce in ožilje, kar ni bilo poslanstvo albuma Bonded By Blood), saj se sliši kot priredba (cover) lastnega komada. Drugače se je skozi album možno prebiti brez večjih šokov (da ne pozabim omeniti Dukesovega odvečnega zaključnega dodatka na No Love: "It smells like fuckin' shit!"). Dodan je prav tako na novo posnet bonus komad Hell's Breath (iz enega od zgodnjih demotov).
Biser thrash metala, Bonded By Blood, ni potreboval popolnoma nič! Niti nove naslovnice, kaj šele glasbe, o vokalu ne gre izgubljati besed. Hvala Vam Exodus, da vsaj besedil niste (s)cefrali (čeprav Rob izpušča besede). Kaj je naslednji korak; na novo posneti Pleasures Of The FLESH?
Album je posvečen spominu na Paula Baloffa, če se kdo želi tega metalskega mojstra spominjati po albumu, kot je Let There Be Blood, si ga bo kupil ... ostali se ga bomo spominjali z izvirnikom.

Darijan