Tudi med starejšimi soborci bi težko našli več junakov, ki poznajo špansko heavy metal zasedbo Zarpa. Ti letos praznujejo že petintrideseto obletnico obstoja, aktivni so bili predvsem v osemdesetih in po letu 2000. Doma uživajo kultni status ene najbolj priznanih metal zasedb, v tujini pa so še bolj kot ne neznanka. Rojaki Baron Rojo in Muro pa so širši Evropi že v osemdesetih predstavili, da španski heavy metal ni neka »španska vas«.
Zarpa zvenijo klasično špansko. Intrumentalno se gibljejo v okvirih evropskega (predvsem britansko/germanskega) heavy/power metala, vokal pa je tista specifika, po kateri se španski bandi razlikujejo od ostalih. Sam vokal (vokalist je tudi edini stalni član od vsega začetka) je sicer bolj globok, grob, a vsebuje tisti značilni zelo melodični napev. Vokal je tudi osrednji »instrument« zasedbe in skladbe so v veliki meri odvisne od njegovih linij. Instrumentalna podlaga je v veliki meri podrejena vokalu in sama po sebi ne ponuja nekih posebnih zanimivosti. Tu in tam se sliši kakšna zanimiva solaža, občasno dodajo malo več sredozemskega pridiha, večinoma pa so osredotočene na držanju, menjavi ritmov in podpori melodičnemu vokalu. Na začetku album zveni precej obetavno z energičnimi, dinamičnimi, spevnimi himnami. V nadaljevanju pa se Las Puertas Del Tiempo izgubi v monotoniji in vlečenju. Štirinajst skladb in dobra ura je v takšni obliki definitivno preveč. Ob kakšnih štirih komadih manj in temu primerni krajši minutaži bi bil splošni vtis o albumu boljši.
Tako je ta bolj primeren za tiste, ki si želijo v svojem predvajalniku malce začasne spremembe, ne za tiste, ki iščejo res dober heavy metal. Mogoče pa bi za to raje veljalo preveriti kak njihov izdelek z začetka kariere.