V prvem tednu maja Igorrr, Melechesh in Zaria, v začetku prejšnjega tedna Mayhem in nato v petek še Taake ter Kampfar, vse to pa pred koncem tedna, ki je dodatno postregel s številnimi koncerti domačih zasedb po različnih koncih Slovenije. Noro, noro, noro! Kdor zdaj ne najde (metal) koncerta zase, mu enostavno ni pomoči. Rekel bi, da trenutno velja ravno nasprotno: glede na številčnost ponujenih koncertov je treba dobro izbrati obisk glede na lastne časovne in finančne zmožnosti. In morda tudi fizično pripravljenost, če vas je korona polenila.
Skratka, po dveh letih prestavljanja je končno prišel ta dan, ko so se dvoji veljaki norveške black metal scene ustavili v Ljubljani. Govora je seveda o Taake in Kampfar, ki so s seboj pripeljali relativno mlade nizozemske black metalce Helleruin.
Pri zasedbi Helleruin se vse vrti okoli možakarja Carchosta, ki je okoli sebe zbral dodatno okrepitev, da lahko svoje viže predstavi tudi v živo. Od ustanovitve se je teh nabralo že kar nekaj, saj obsega njegova diskografija že kar sedem izdaj, od tega enega dolgometražca, dva splita (med njima tudi aktualno izdajo), dva dema in single. Slednji, se pravi naslovni komad zadnjega splita Invincible, je tudi bil del predstavitve v Ljubljani, temu pa je kot zaključni komad delal družbo še Mijn ziel aan de duivel. Sicer pa je povsem razumljivo, da je bil v ospredju predstavitve edini dolgometražec, ki sliši na ime War upon Man, ki so ga možakarji na odru predstavili kar znatnemu številu obiskovalcev, ki so prišli v Orto Bar kar ob zgodnji uri. Pričakovano najmanj številčna publika večera je bila deležna najmanj melodičnega black metala večera. Ali z drugimi besedami: Helleruin so surovi in brezkompromisni.
Povsem drugače je z drugo nastopajočo zasedbo, ki je bila hkrati prva zvezda večera. Naj že takoj povem, da so bili Kampfar po pogovorih med koncertom sodeč za mnoge boljši od Taake. In temu mnenju se pridružujem tudi sam. In tako kot so okusi različni in seveda povsem stvar osebnih preferenc, tako je treba razumeti tudi mojo oceno. Ta večer so me Kampfar pač bolj nagovorili, pa čeprav je bila njihova setlista sestavljena povsem drugače, kot bi si jo želel. Poudarek na novejših, povsem svežih komadih je v Orto Bar sicer prinesel hlad s severa, a ker je prišel s počasnimi gibi, se osebno nisem uspel do konca vživeti v predstavljeno. Manjkal mi je enostavno kakšen hitrejši komad več, kakšen bolj surov, ki bi ponotranjeno spremljanje slišanega uspel preleviti v bolj telesno. Če bi band recimo zaigral odličen komad Ravenheart z albuma Kvass, ki ga je recimo med drugim delil s publiko v Nemčiji, bi že bil dosti bolj zadovoljen. Tako pa so me komadi, kot so Our Hounds, Our Legion, Swarm Norvegicus, Mylder, Tornekratt in v celoti odigran aktualni EP Urkraft sicer prijetno zazibali, toda to je pa tudi bilo to. S tega vidika sta bila vsekakor dobrodošlo nasprotje energična komada Troll, død og trolldom in Ophidian ter tisti ultra hiter del naslovnega komada svežega EP-ja, ki so tudi s strani publike bili nagrajeni z moshanjem. Dolkovi pozivi publiki, da naj izkoristi zadnji dan turneje, so torej padli na plodna tla, poleg tega pa je karizmatični frontman imel v petek še en razlog, zakaj se lahko počuti posebnega. Možakar je praznoval svoj 49. rojstni dan, zaradi česar je bobnar sredi koncerta zapustil svoj stolček, med sočlane razdelil kozarec (menda) rdečega, pograbil mikrofon in z nagovorom poskrbel, da je lahko tudi publika nazdravili z Dolkom.
Po ponovnem polurnem premoru so na oder stopili Taake. Množica pred dvorano se je takrat konkretno razredčila in tako dodobra napolnila spodnjo dvorano Orto Bara. Z vidika številčnosti obiskovalcev pod odrom je torej brez dvoma bilo jasno, kdo so glavne zvezde večera. In čeprav so mene Kampfar bolj pritegnili, Taake pri njihovem nastopu nimam ničesar očitati. Ponudili so kakovostno predstavitev izbranih komadov, zvok je bil tako dober, da je bila na trenutke slišna celo bas kitara, medtem ko so brezhibno zvenele vse kitarske solaže, kar pa sicer velja tudi za Kampfar pred njimi. Morda je bil zvok pri Taake nekoliko bolj umazan, a razloge za to je treba prej iskati v njihovi glasbi kot pri tehničnih zmogljivostih dvorane. Tako so torej celostno predstavili album Noregs Vaapen, katerega komade so odigrali v drugačnem zaporedju kot na albumu in jih pomešali med druge komade. Band je začel koncert tako, da je kot eno zaigral komada Nordbundet in Du ville ville Vestland, nakar nas je Hoest prvič nagovoril ter razložil, kako je lepo, da po dolgem času spet stoji na odru in da je ponovno v Sloveniji, na katero ga vežejo očitno lepi spomini. Kajti naslednji dvojec komadov Fra Vadested til Vaandesmed in Orkan je posvetil sestrama Zagorc od Hellcats, ki sta se tudi gibali med publiko. V nadaljevanju so sledili še komadi, ki so z leti postali nekakšen železni repertoar bandovih nastopov v živo, se pravi Hordalands Doedskvad I, Havet i huset ter Doedsjarl, medtem ko je manjkala zimzelena Nattestid Ser Porten Vid I oziroma smo slišali samo njeno akustično različico za konec koncerta, ko se je band že odpravil z odra.
Pod črto smo ljubitelji black metala doživeli prav prijeten petek trinajsti v družbi treh odličnih bandov, pri čemer se predvsem norveškima predstavnikoma pozna, da sta že v letih, saj njuna glasba postaja vedno bolj mirna in, vsaj zame, bolj primerna za konzumacijo doma ali vsaj v sedečem položaju.
