Somrak

Obalno-štajerska black metal zasedba Somrak s svojim desetletnim delovanjem, mednarodnimi split izdajami, drugim albumom v fazi nastajanja in mnogimi koncerti doma in v tujini sodi med najaktivnejše slovenske predstavnike tega žanra, katerim ravno razplet nedavnih dogodkov daje prepoznavnost in aktualnost tudi po Evropi in svetu. Zanimanje za intervju je vzbudila predvsem nedavna turneja z Grki The One in Švedi Ondskapt, ki so jo člani Somrak prek novo nastale booking agencije Mater Tenebrarum izvedli v lastni režiji. V pogovoru z Arisom je beseda tekla predvsem o dogajanju na osmih datumih Ominous Worship Of The Divine Tour 2012, ki je na drugi datum gostovala v ljubljanskem Ortu, izvedeli pa smo tudi nekaj v zvezi z nastankom novega albuma, ki so ga delno predstavljali v minulih dneh. Če je dogajanje z bandom na domačih tleh znano in odmevno po vsej državi, pa so dogodki v tujini zaviti v tančico skrivnosti, ki jo odgrinjamo v nadaljevanju.

ALEŠ: Za vami je osem dni vožnje, osem odrov, sedem različnih držav in masa novih ljudi, ki jih s svojo glasbo dosegate. Za začetek me zanimajo splošni občutki in doživljaji na poti, kaj je tisto, kar je tej turneji dalo poseben pečat, kaj so tiste malenkosti, ki bodo minulih osem dni obdržale v spominu?
ARIS: Za nami je res sedem različnih držav, osem odrov ipd. Nikakor pa ni za nami samo osem dni vožnje. Ne vem, če je pot domov ena tistih stvari, ki se mi bo najdlje obdržala v spominu, vsekakor pa čutim še vedno posledice te agonije. Štart ob 6:33 zjutraj iz Genta (Belgija) po treh urah spanja, odlaganje ljudi po letališčih in železniških postajah ter prihod naslednji dan okoli ene ure zjutraj v Ljubljano. Nič kaj prijetno. Vsekakor pa je ta turneja izpadla veliko bolje kot naša prejšnja (leta 2009 s Corpus Christii). Sama organizacija in potek le-te so bili na višjem nivoju. Gotovo imajo za to zasluge tudi ljudje, ki smo jih imeli s seboj na poti in pa tudi to, da smo tokrat igrali v državah, ki imajo bistveno boljše pogoje za organizacijo in odvijanje koncertov.

ALEŠ: Če ni preveč intimno vprašanje me zanima, kakšen je stroškovnik, ki je nastal tekom izvedbe? Za realizacijo koncertnega načrta je potrebno poskrbeti za različne dejavnike. Koliko od tega je delo vaše agencije in koliko na strani lokalnih promotorjev in organizatorjev?
ARIS: Organizacija ter kasneje realizacija turneje, je najbrž od banda do banda oziroma agencije do agencije različna. Načinov je kolikor hočeš. Izvedba naše turneje ni nobena znanstvena fantastika. Sestaviš paket treh različnih skupin in ga ponujaš organizatorjem – promotorjem za določen znesek. S skupkom tega »denarja« se potrudiš pokrit potne stroške, letalske karte, najem vozil itd. Načeloma je zmeraj minus. Na lokalnih organizatorjih je seveda, da poskrbijo za prenočišča, hrano, pijačo in v našem primeru tudi večino backlinea. In seveda plačilo v naprej dogovorjenega zneska. V nekaterih državah se vseh teh reči zelo dosledno držijo, v drugih pa tudi kdaj kaj pozabijo. Če smo objektivni, to niti ni toliko odvisno od države ampak od dotičnega organizatorja dogodka. Jih ima vsaka država dovolj tako sposobnih kot nesposobnih.

ALEŠ: Različni narodi, različni temperamenti, različna obiskanost ter različna sprejetost in dojemanje glasbe. Kje so vas sprejeli najbolje, kje vas je gledalo največ ljudi in katera publika vam je dala najboljše občutke? Greva kar datumsko po vrsti.
ARIS: To je vse tako subjektivno in relativno, da res težko odgovorim. Lahko opišem le občutke z mojega vidika. Jasno je, da je bila obiskanost najboljša med vikendom in med tednom slabša. Kar se tiče pa različnih narodov in različnega dojemanja glasbe ipd. je to bolj vprašanje za publiko. Sam kot izvajalec na odru prej opazim tehnične pomanjkljivosti in temu podobne reči kot pa različno dojemanje glasbe obiskovalcev. Seveda pa smo v določenih državah doživeli boljši sprejem kot v drugih.
Prvi dan (15.1.2012) smo igrali v Italiji, kjer smo se najprej namestili na nekem kmečkem turizmu in se tam imeli nekaj ur prav fajn. Kasneje smo se preselili v klub in ugotovili, da bomo igrali v beznici, ki nima ozvočenja, kaj šele kakšen backstage in podoben luksuz. Jedli smo najslabšo možno pašto v zgodovini človeštva in pili neko sumljivo pivo. Koncert kot koncert čisto v redu, klub pa totalen poraz. Oder je zraven vrat stranišča in vsakič, ko gre nekdo odtočit, z odpiranjem vrat zakrije pol odra in popolnoma spremeni akustiko. Tako grozno, da je bilo po svoje že smešno.
Dan kasneje (16.1) smo se odpeljali v Ljubljano, kjer so Skunksi poskrbeli za brezhibno organizacijo (kot zmeraj) in nam tudi rešili rit, saj je bil koncert sprva napovedan v Menzi pri koritu, a nas je wannabe organizator Mihai (Bang Your Brain) pošteno zajebal. Ampak o tem kdaj drugič. Publika nas je sprejela tako kot zmeraj v Sloveniji, v glavnem znani obrazi in prijatelji.
17.1. smo se odpravili na Dunaj kjer smo igrali v Escapeu. Klub smo poznali že od prej, saj smo tam že igrali na prejšnji turneji. Ugotovili smo, da se v času, ko nas ni bilo, ni nič spremenilo. Dobiti parkirno mesto pred klubom je cela pizdarja, klub sam pa več kot odličen. Tudi sama obiskanost koncerta je bila relativno visoka, če upoštevamo, da je šlo za koncert med tednom. Tonski mojster je tam odličen in pravi užitek je igrati s takim zvokom na odru. Prenočišče je bilo oddaljeno nekaj metrov od samega kluba in to je bil več kot dovolj dober razlog, da je na Dunaju padla prva prava pijanica turneje.
Po Dunaju (18.1.) smo se odpravili na Češko in sicer v Prago. Na Češkem dokaj redno igramo in sicer zmeraj na »moravskem« koncu. Tokrat pa prvič v Pragi. Na koncertu se je prikazal en kup znanih obrazov. Ljudje so se z vlakom pripeljali iz drugih koncev Češke, da si ogledajo naš nastop. V tej državi res čutimo močno podporo s strani publike in bi lahko rekli, da je to neke vrste naš »najboljši trg«. Organizacija koncerta je bila popolna, motil me je edino zvok na odru in v dvorani, ki ni bil ravno vrhunski. Jebiga … Vredno je tudi omeniti, da te na Češkem organizatorji zmeraj razveselijo z žigom na roki, ki pomeni »unlimited beer«. Res čudovita država.
Po kratkem spancu v zasneženi Pragi smo se od tam odpravili proti Berlinu. Igrali smo v kultnem K17. Klub sem po imenu poznal od nekdaj, saj so se tam ustavljale vse možne turneje in sem ime neštetokrat prej zasledil povsod. Nisem pa imel pojma, kako ta klub izgleda. Skratka, gre za odličen klub, ki se nahaja v ogromnem bloku nekje v ogromnem Berlinu. Sam klub sestavlja več prizorišč: velika dvorana, mala dvorana, metal disko, kafič … ne vem kaj še vse. In vse to v drugem nadstropju tega bloka. Ker je bil koncert na četrtek (19.1.) so nas logično postavili v manjšo dvorano. Pričakovali smo nizko udeležbo in hladen odziv (stereotip o nemški publiki, ki sem si ga sam ustvaril na podlagi ne vem česa), doživeli pa obratno. Okoli 100 prodanih kart in odličen odziv. Pika na i je bil odličen zvok na odru in pod njim. Vsa organizacija je bila izpeljana vrhunsko, kot se za Nemce spodobi.
20.1. nas je čakal prvi koncert med vikendom in najdaljša pot na turneji. 537 km iz Berlina do Oberhausna. Ker smo celo noč prepili in se odpravili v postelje šele pozno zjutraj, smo seveda prepozno vstali in prepozno štartali na pot. Kljub manični vožnji smo zamudili dogovorjeno uro… Kake tri ure prepozno smo prispeli. Spet odličen in ogromen klub. Ogromno ljudi na koncertu, še več pa po vseh nadstropjih tega lokala, ki je izključno namenjen metalu. Meni je blo vse skupaj že malo smešno, tebi Frogi pa bi bilo 100% všeč. Metal plesišča, same heavy metal himne iz zvočnikov in čupanje ter air guitaring non stop. Nemčija … Organizacija koncerta tudi tukaj na nivoju, žal pa na odru katastrofalni pogoji. Še zdaj ne razumem, kaj se je dogajalo za mešalno mizo. Vsi trije bandi smo tukaj nastradali. Mislim, da so tukaj tudi Ondskapt odigrali najkrajši nastop. Samo pet komadov ali nekaj takega. V Oberhausnu smo si pošteno privoščili vsi vsega, saj nas je dan pozneje čakala neverjetno kratka pot do Nizozemske, zgolj ena ura vožnje. Mogoče zanimiva anekdota, šele teden ali dva po tej turneji sem ugotovil, da sem se na odru napijal z brezalkoholnim nemškim pivom. Bravo jaz.
Arnhem na soboto 21.1. je bil pravo presenečenje, vsaj zame. Na Nizozemskem nismo še nikoli igrali, tako da res nismo vedeli kaj pričakovati. Do prizorišča smo prvič v zgodovini našega banda prispeli prezgodaj. Tam smo odložili stvari in se malo razgledali po mestu. Zvečer je napočil čas za tonsko vajo in kasneje koncert. Sam klub je bil čudovit, prav tako oder in luči. Ne vem zakaj tudi v Arnhemu niso znali nastaviti monitorjev, ampak smo bili že tako utečeni po celem tednu igranja, da smo izpeljali koncert na pamet. Igrali smo pred polno dvorano, folk se je peštal v prvo vrsto in doživeli smo najboljši odziv na turneji. Še zdaj ne razumem, kaj se je tam dogajalo. Ena varianta je, da je tam zmeraj tak odziv s strani publike, druga pa, da imamo tam neko bazo oboževalcev ali kaj jaz vem kaj. Najbolj verjetna varianta je tudi ta, da je bila sobota in so ljudje konzumirali opojne substance. To je bil tudi edini datum na tej turneji, kjer nam niso priskrbeli takega prenočišča kot smo bili dogovorjeni in smo spali na nekih preluknjanih blazinah v nekem izredno hladnem prostoru v tej isti zgradbi. Tudi to se zgodi. Nekateri smo se s tem hitro sprijaznili, ljudje iz bolj razvitih držav (Švedska) pa tega niso želeli tolerirati.
Zadnji dan (22.1.) turneje nas je čakal v Belgiji in sicer v mestu Gent. Igrali smo v nekem zanimivem klubu, ki je znan po tem, da je umazan. Dan prej so nas vsi opozarjali, da bomo igrali v izredno usranem placu in izkazalo se je, da se niso zajebavali. Ne samo klub, cela ulica je izredno sumljiva. Neka evropska verzija Bronxa. Koncert sam je bil v redu, tudi udeležba kar visoka za nedeljski dogodek. Je pa bila publika občutno bolj hladna kot dan prej.

ALEŠ: Predvidevam, da vam je od prispelosti na prizorišče pa do nastopa pri določenih datumih ostalo nekaj časa. Kako izgleda dan banda na turneji, v kakšni meri ste se lahko spoznali z lokalnimi znamenitostmi, ljudmi, v kolikor vas je to zanimalo?
ARIS: Načeloma za te reči ni bilo veliko časa. V našem primeru smo dokaj rutinsko vsak dan prispeli na določeno prizorišče, tam raztovorili opremo v backstage in na oder, se odpeljali do hostla ali hotela, se tam namestili, mogoče še čas za tuširanje in spet nazaj do prizorišča na tonsko vajo ter postavitev »merch standa«. Nekaj poješ in spiješ, potem si že na odru. Po zaključenem koncertu pa spet sitno pospravljanje opreme nazaj v kombi, po navadi v opitem stanju. Poleg vsega naštetega se dostikrat pojavijo tudi problemi, kot so prometna gneča v mestu, ki ti onemogoča pravočasen prihod do prizorišča, neobstoječa parkirna mesta pred klubom. Skratka en kup stvari je, ki ti vzamejo toliko časa, da se je nemogoče igrati turista. Da ne omenimo oddaljenosti od enega mesta do drugega. Je pa bila pot iz Oberhausna (Nemčija) do Arnhema (Nizozemska) najkrajša cele turneje. Samo urica vožnje. Tako da je bilo to edino mesto, ki smo si ga zares ogledali pred koncertom na dnevni svetlobi. Lepa izkušnja.

ALEŠ: V spodbudo ostalim aktivnim bandom na domačih tleh spregovoriva o splošnih človeških potrebah na turneji. Kako je te dni izgledalo vzdrževanje minimalnega higienskega standarda, tuširanje, wcji, spanje, prehrana?
ARIS: Spali smo (z izjemo enega datuma) v hostlih ali hotelih. Tako, da s tuširanjem nismo imeli težav. Prav tako kar se tiče prehrane smo bili dobro preskrbljeni s strani skoraj vseh organizatorjev. Predvsem v Nemčiji te zasujejo z dovolj hrane za nasitit Afriko. Gre samo za to, kako se vnaprej dogovoriš z organizatorji. Ta turneja vsekakor ni bila prepuščena naključjem in presenečenjem. Vsaj namensko ne. Osnova pri organizaciji je, da ti vnaprej pošlješ ponudbo ter zahteve. Temu se reče pogodba ali pa rider. Ko ti organizator vrne izpolnjen rider se s tem zaveže, da bo upošteval vse zahteve. Te so ponavadi: prenočišče, dovolj hrane in pijače za toliko ljudi kolikor jih je na turneji, pogoji za tuširanje, nekaj backlinea (odrska oprema) ter honorar. Če specifično ne navedeš, kaj vse rabiš, se ne smeš čuditi, če tega kasneje tam ni. Razumljivo, ne?

ALEŠ: Spregovoriva o bistvu booking agencije in njenih nadaljnjih planih. Kako je prišlo do ideje imena? Je agencija primarno vzpostavljena, da služi podpori matičnega banda ali na sodelovanje lahko računajo tudi ostale slovenske skupine? Dalje me zanima, kako ste navezali mrežo kontaktov z organizatorji in promotorji, je to plod dolgoletnega udejstvovanje ali so mreže sodelujočih partnerjev že izdelane in gre v tem oziru bolj za priključitev drobca k mozaiku?
ARIS: Mater Tenebrarum sestavlja več ljudi. Vedno najmanj dva. V prihodnosti se bo najbrž še kdo pridružil. Niti sam točno ne vem. Sama zadeva je dokaj nedefinirana kar se tega tiče. Kar hočem reči je, da nimamo nekih specifično zarisanih ciljev. Je pa primarno založba. Ideja o »bookingu« je bolj moja stvar. Kar se tiče mreže kontaktov, kot ti to imenuješ, res ne vem, kaj naj odgovorim. Dajmo reči, da gre za kombinacijo komunikacijskih sposobnosti ter let udejstvovanja v underground sceni. Res ne vem kako naj to bolje razložim. Nekatere organizatorje smo poznali že od prej, druge smo zdaj prvič spoznali. Z enimi si želim v prihodnosti še sodelovati, za nekatere pa upam, da jih nikoli več ne vidim. Bi pa rad poudaril, da vse kar Mater Tenebrarum dela (in tudi Somrak kot band) stoji za 100% D.I.Y. načeli. Tukaj ni neke težnje po rasti in komercialnem razvoju. Gre za zelo tipičen D.I.Y. princip. Kar se mi za neko underground subkulturo zdi povsem samoumevno in edino logično.

ALEŠ: V reportaži koncerta v Ortu ste označeni kot nesporni zmagovalci večera, preostala dva banda na turneji pa sta blackmetalski večer uspela precej zamoriti. So se na preostalih datumih turneje odrezali kaj bolje in uspeli publiko navdušiti, ali gre enostavno za skupini, ki v živo ustvarita prej težko kot sproščeno energijo? Koliko bandi sploh daste na odzive publike in medijev, se po koncertu razpravlja o kvaliteti lastne izvedbe in vtisu, ki ste ga pustili, spremljate odzive na tujih forumih in portalih?
ARIS: Mislim, da se black metal smatra kot »zamorjeno« glasbo samo po sebi. Vsekakor ni bil cilj nobenega od treh bandov širiti pozitivne in sproščene energije. Prej obratno. Zakaj smo v reportaži označeni kot nesporni zmagovalci večera, ne vem. Jaz tega ne morem oceniti in opredeliti. Skupini sem imel možnost pogledati in poslušati na vseh datumih turneje in lahko rečem, da sta me obe navdušili. So pa v Ljubljani imeli The One proti koncu seta res tehnične težave. Namreč naprava, ki razdeli signal kitare v oba ojačevalca je začela spuščati neke sumljive zvoke in pokvarila nadaljnje igranje. Prav tako so imeli Ondskapt popačeno zvočno sliko, kar vsekakor ni bila njihova krivda.
Glede razpravljanja o odzivih publike in medijev pa je to itak stvar posameznika. Sam tu pa tam preverim kaj je kdo kje napisal o našem nastopu. Ampak bolj iz firbca. Nič od napisanega ne more vplivat na moje nadaljnje odločitve o glasbenem ali odrskem ustvarjanju. V reportaži iz Orta pisec omenja, da smo igrali nove in dolge skladbe in s tem zamorili ljudi. Točno smo vedli kaj delamo in kako bo to vplivalo na odziv, ko smo sestavljali setlisto za turnejo. Tako smo se odločili in od tega nismo odstopali. Zakaj? Ker je nam bilo tako najbolj všeč. Kot glasbenik na odru čutim dolžnost do obiskovalcev, da odigram kar se da najboljši koncert. Ne čutim pa dolžnosti in ne mislim sestavljati setliste z določenimi komadi in vrstnim redom, da bi s tem razveselil publiko. Nikoli. Sem pa videl tudi nemško recenzijo (za koncert iz Oberhausna) kjer pišejo, da smo Somrak nekaj najbolj dolgočasnega sploh in da so Ondskapt odigrali top koncert. Čeprav vsi nastopajoči vemo, da smo odigrali za en drek koncert, saj na odru ni bilo pravih pogojev. Smo pa tudi dobili e-mail obiskovalke tega istega koncerta, kjer omenja, da smo imeli najboljši zvok in najboljši nastop itd. Tako da o tem res nima smisla razpravljat. Vsakemu svoje.

ALEŠ: Na domačih tleh publika točno ve, kaj lahko pričakuje, saj nekako pozna tako nastop kot tudi odmevnejše pesmi. Kako pa je v tujini? Imate občutek, da vas publika gleda kot nekaj povsem neznanega ali že prepoznavajo pesmi? Kako se obnese prodaja CDjev, majic in ostalih artiklov?
ARIS: Ne vem, če je res, da na domačih tleh publika točno ve, kaj lahko pričakuje in pozna komade. Koncert v tujini ali doma jemljemo povsem enako. Ta zadnja turneja ni bila naša prva izkušnja v tujini. Od leta 2007 dalje igramo na festivalih v tujini in kolikor se le da redno nastopamo v tujini. Folk pozna naše izdelke, poznajo komade in tudi kupujejo merch. Kar se tega tiče smo več nosilcev zvoka prodali v tujini kot doma. Večkrat se mi zdi, da ravno doma noben nima pojma kaj igramo. Spomnim se koncerta ko smo igrali vsaj dva še neposneta komada in je vseeno po koncertu padla kritika, da bi bil čas da začnemo igrat nove komade. Po pravici povedano pa o tem tudi kaj dosti ne razmišljam in mogoče se popolnoma motim glede vsega skupaj.

ALEŠ: Dotaknimo se še najnovejših stvaritev. V kateri fazi nastanka je prihajajoči album, je naslov že zrel za objavo, koliko pesmi lahko pričakujemo? Gre za tematsko nadaljevanje prvenca, ali je vmes prišlo do zorenja v kakšno drugo smer, lahko pričakujemo tehnično kakšne nove prijeme? Kdaj in pri kateri založbi planirate izid?
ARIS: Verjeli ali ne, smo že v studiu, kjer končno snemamo naš drugi album. Nekje 55% dela je že opravljenega. Naslov tudi je, ampak ga vseeno ne bi rad še objavljal. Če ne bo prišlo do nekih nepričakovanih sprememb, bo pesmi manj kot na prvencu, bodo pa zato daljše in bolj zatežene. Glede izida in založbe pa trenutno res nimam nobenega odgovora. Vedno pa obstaja verjetnost, da izide pri Mater Tenebrarum. Ni odvisno samo od nas.