RECENZIJE

23. 5. 2024
Dust Bolt - Sound & Fury
AFM Records, 2024

S to recenzijo sem nalašč počakal, da sem lahko sveži plošček slišal v studijski kvaliteti kot tudi nedolgo tega v živo. Začnimo s tezo, da so Dust Bolt nemški odgovor na thrash revival in pika. Vsaj tako sem se z njihovo glasbo prvič seznanil v živo leta 2015, praktično na začetku kariere, ko še niso bili kul in zgolj ena od predskupin velikim Obituary. Takrat so na odru izžarevali divjo energijo v šegi crossover thrasha (beri Suicidal Tendencies) in bili – vsaj v mojih očeh – nosilci večera. Tudi lani na Area 53 so odigrali fenomenalno predstavo.

Torej, to so zgodovinska dejstva pred sodbo Sound & Fury. Pričakoval sem točno to, kar nakazuje naslov – še več br00talnosti, kot jo premorejo Austrian Death Machine. Ali pa vsaj jezen, z energijo nabit thrash metal. Pregovor pravi, da je edini način, da se izogneš razočaranju, znižati lastna pričakovanja ali – še bolje – jih sploh ne imeti. Recept za popolno zvezo! Če bi bila Sound & Fury moja žena, bi verjetno po službi raje ostal še kakšno uro na pivu s sodelavci ali pa pogosteje hodil opravljat hišna popravila k sosedi. Ne da je z albumom kaj grozno narobe, a tokrat se mi je zvok glede na normo Dust Bolt zdel preveč nežen. To pomeni nesorazmerno povečan delež čistih vokalov, melodike in upočasnitev tempa. No, vokal se razen zmanjšanega deleža kričanja na račun bolj melodičnega petja ni dosti spremenil – takoj se sliši, za koga gre. Krivdo za mehak celokupni zvok nosijo ostali inštrumenti in produkcija, ki dostikrat prej zapade v hard rock kot thrash metal vode. Podoben trend sem, zanimivo, zaznal pri aktualnem ploščku Angelus Apatride. Očitno je to znak staranja thrashejev? Ali pa morda le želja po eksperimentiranju in izogibanje vrtenja v (glasbeno-ustvarjalnem) krogu? Popolnoma razumem, da se ljudje naveličamo ponavljanja in se želimo soočiti z novimi izzivi ter se naučiti kaj novega. Tudi estetika banda je iz thrash garderobe prešla na omikane bele srajce, nekaj podobnega, kot so se šli Megadeth med A Night In Buenos Aires leta 2005.

Nočem biti (preveč) destruktiven, da ne bo pomote. V živo so novi komadi zveneli »bolje« kot iz domačih zvočnikov, jakost zvoka ter koncertni ambient pač imata svojo moč. Kljub temu je bilo čutiti neko divergenco med »starimi« in »novimi« komadi, glavni element je bil pomanjkanje arhetipičnih thrash bobnarskih ritmov v zameno za triole na kitari in upočasnjene groove ritme. Nedvomno je še vedno thrash, a namesto, hm, nebrušenega diamanta je slišati fino obdelan diamant, primeren za v krone monarha. In ravno to mi ne diši, ker se mi album sliši nekoliko preveč radiu prijazen in umirjen. Kot tipičen primer vzemimo I Am the One. Za referenco pa lahko zavoljo debate vzamemo (Violent Demolition (2012) je časovno preveč oddaljen) kronološko najbližji Trapped In Chaos (2019), kjer je še bilo dovolj agresije za brezglavo čupanje ob svetem thrashevskem ritmu. Hja, morda pa je ravno pomen naslova Sound & Fury v tem, da »sound« pomeni melodično in »lepo« plat albuma, »fury« pa njegovo diametralno nasprotje.

Ne bom lagal, da sem pričakoval trši zvok, kot pa so ga tokrat postregli gospodje Dust Bolt. Zagotovo Sound & Fury ne bo na zelo pogosti rotaciji iz njihove diskografije, a verjamem, da bodo nastopili časi, ko bo album služil namenu, na primer tistih enkrat na leto, ko me obiščeta babica in dedek. Zagotovo jima bo všeč.

SORODNE VSEBINE:
31. 1. 2024Dust Bolt objavili nov video / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
13. 6. 2024
Igorrr, Sanguisugabogg
Kino Šiška, Ljubljana
13. 6. 2024
Avenged Sevenfold
Firenze Rocks
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija