Edino, kar lahko rečem za tole ploščo je: »Where have you been all my life, baby?« In če to reče človek, ki so mu Deicide predstavljali najslabšo verzijo death metala, potem se lahko zamislite.
Ne vem, ali je to zaradi odhoda bratov Hoffman, morda zaradi kakšnega dobrega jointa za Bentona ali pa preprosto, ker je Bentonu in Asheimu dopizdilo sedeti križem rok in čakati, da kristjani popolnoma uničijo svet. The Stench Of Redemption je fenomenalna plošča. Produkcija, zvok, komadi, teksti – vse je odlično! Gre za svetlega predstavnika death metal scene in zdaj se mi očitno sliši, zakaj so Deicide bogovi (oziroma hudiči) v svoji zvrsti. Prva pohvala leti na zvok, ki je resda čist, a pri tem ne gre v ultra-clean produkcijo, ampak samo malce spolira tisto death metal floridsko surovost. Kitare so tako jasne in močne, da mi dlake stojijo pokonci. Bobni imajo tisti »total death and destruction« pridih, ki me spominja na Malevolent Creation in njihovo nepremagljivo ploščo In Cold Blood, samo zaradi snarea pa tudi na Slayer. Ja, Asheim je kot Roddy, ampak to niso samo blasti, ker je notri veliko več dinamike kot pa pedalov 100 na uro. Poslušajte si Homage For Satan ali pa Not Of This Earth. Ikona Deicide in sovražnik vsega svetega, Glen Benton je prijel bass, skadil nekaj jointov, nalepil sliko bivše žene takoj poleg Jezuščka in spet izpljuval svoje mnenje o kristjanih in ostalih religioznih ljudeh. Fuck, ta tip kruli in kriči fenomenalno. Vidi se, da so ga dnevi v Vital Remains ipd. izurili do konca. Spew forth blasphemy, go Benton go! Vendar je prihod Ralpha Santole in Jacka Owena na kitaro po mojem tisto, kar The Stench Of Redemption po baje slabi Scars Of The Crucifix naredi umetnino. Ker tele kitare so 100% death metal v stilu Deicide, Cannibal Corpse, Brutality, Nocturnus. Če se spominjate krvavega bičanja Kristusa v Gibsonovem filmu, potem si zamislite, da so ti riffi kaveljčki na jermenih biča. Potem so solaže in lead deli ter harmonije tisto, v čemer »novinca« blestita. Ustvarita dinamiko, ki Morbid Angel, Immolation, Ripping Corpse ter Vital Remains dviguje daleč nad povprečje. Prvi trije komadi so odličen dokaz, najboljši solo pa je vsekakor Never To Be Seen Again. Dodaten plus poleg dinamičnih melodij in ritmov je vsekakor malce bolj inovativna struktura, ki loči to ploščo od prejšnjih – ni več »copy-paste« struktur.
Edini minus je, da je tole prišlo šele zdaj in da že prej nisem bil fan tega banda. Blame it on God ali pa kogarkoli drugega. Papež bo spet hud!

Ivan