Če bi vprašali hipsterja, kaj posluša, bi vam odgovoril z »En band z Nizozemske ... Samo ga tako ali tako ne poznaš,« nato pa bi preveril svoj najnovejši Apple izdelek, če ima slučajno kakšno pesem od Exivious, da vam jo zavrti. Ob predvajanju glasbe bi si ponosno pogladil brke in oči bi se mu zalesketale skozi ogromna črna plastična očala.
Na srečo se to nikoli ne bo zgodilo. Exivious je predobra glasba, da bi jo poslušali hipsterji. Žal pa je ravno v tolikšni meri (še) neznan band, da obstaja nevarnost, da ga najdemo na kakšnem iPhoneu. Rim se ni zgradil v enem dnevu in glede na to, da so fantje svoj debitantski samonaslovljeni album izdali šele 2009, je še zadosti časa, da band pridobi slavo, ki mu pripada. Tisti, ki ste kliknili zgornji link, že veste vse o bandu, za lenuhe in prezaposlene pa bom v nekaj besedah povzel zadevo: gonilna sila Exivious je kitarist Tymon Kruidenier, ki je skupaj z basistom Robinom Zielhorstom pridobival izkušnje v verjetno več ljudem znanem ameriškem progresivnem bandu Cynic. Fanta sta se želela posvetiti Exivious in sta zato zapustila Cynic ter se vrnila na Nizozensko, kjer sta začela s polno paro ustvarjati. Rezultat trdega dela je prišel pred nekaj tedni v obliki drugega, prav tako instrumentalnega albuma, Liminal. Tymon je, kot sam trdi, želel združiti jazz fusion in metal. Druge glasbene oznake bi bile zelo težke, saj ni banda, ki bi igral podobno glasbo. Političen odgovor na vprašanje o njuni glasbeni zvrsti bi bil, da je njuna glasba taka, da na novo definira svoj žanr (s tem nisem nič povedal, kajne?). Politika gor ali dol, resnično je odgovor na to vprašanje zapleten. In ravno takšna je tudi glasba - zapletena, skrivnostna, zahtevna. Sem omenil, da Zielhorst igra bas brez prečk (t.i. fretless bas)? Mešanje ambientalne glasbe, zasanjanih kitarskih efektov, jazzovskih akordov, metalskih solaž in riffov, jazzovskih lestvic, metalskih lestvic, spreminjajočih se taktov, dvojne pedalke, harmonij in intervalov (od sekude do septime in vse vmes...), skratka, ogromno elementov. In sliši se dobro. Sliši se ljubezen do glasbe, predanost in vera v tisto, kar počneta. In to je tisto, kar pri tem bandu šteje - GLASBA JE POMEMBNEJŠA OD SCENE. Kaj se zgodi v nasprotnem primeru, je danes žal videno premnogokrat. Exivious je bolj metal od marsikaterega death/ black/thrash/heavy metal banda, ki želi pritegniti pozornost z izgledom, ne pa z glasbo. Saj veste, z izgledom odtegneš pozornost od pomanjkljive, slabe, povprečne notranjosti.
Pravijo, da se glasba začne takrat, ko nečesa ne moremo povedati z besedami. Zato na tem albumu ni besed. Ker so nepotrebne. Ker spregovori glasba. Tudi ime banda nima pomena, besede ne najdemo v slovarju. Sporoča nam, da besede nimajo smisla. Preden si privoščite Liminal, vam za popotnico dam še citat Antoinea de Saint-Exupéryja, avtorja Malega princa: Kdor hoče videti (v našem primeru slišati), mora gledati s srcem.