Od dveh spin-offov dandanes že kar legendarnih ameriških stonerjev Sleep sem vedno bolj preferiral Cisnerosov projekt Om kot pa Pikeov power trio High On Fire. Meditativna umirjenost prvih mi je bila nekako vedno bližje od surovega »southern« zvoka drugih. Kljub temu pa o glasbeni kvaliteti High On Fire ne gre dvomiti. Pod palcem imajo že šest kakovostnih celometražcev in Luminiferous tako predstavlja že njihov sedmi studijski LP.
Album nam v slabi uri postreže z devetimi komadi, med katerimi kot navadno prevladujejo tisti bolj hitrega tempa, temelječi na stonersko in sludgersko obarvanih klasičnih heavymetalskih riffih, ki jih spremlja Pikeov renčeči, motörheadovski vokal. Ob poslušanju hitrejših skladb na albumu sem dobil občutek, da bi se v živo odlično vklopile v poznopopoldanski ambient poletnih open-air festivalov, ko je še vedno dovolj svetlo in vroče ter s tem idealno za norenje ob takšni glasbeni podlagi.
V drugi polovici albuma pa najdemo tudi nekaj bolj umirjenih delov, ki so sicer za surovo prezenco High On Fire morda nekoliko neznačilni, vendar se odlično vklapljajo v celoto ploščka in razbijejo potencialno monotonost zaporednega nizanja pesmi hitrejšega tempa. V mirnejših elementih High On Fire, s Pikeom na čelu, pogosto asociirajo na glasbo »botrov« sludgea Crowbar, kar je vsekakor mišljeno kot kompliment. Čeravno dolgoletni oboževalci najbrž nad to idejo ne bi bili najbolj navdušeni, bi High On Fire v bodoče lahko premislili o albumu, na katerem bi prevladovale tovrstne pesmi bolj umirjenega tipa.
V vsakem primeru pa bodo zvesti fani banda z Luminiferous zagotovo zadovoljni, saj prinaša točno to kar High On Fire ustvarjajo zadnjih petnajst let: surov zvok s suvereno izvedbo in ravno pravšnjo mero svežine, da njihova glasba za poslušalce ostaja še naprej zelo relevantna. Obenem pa kljub skoraj uri dolžine Luminiferous mine zelo hitro in tako znova in znova kliče k vnovičnemu poslušanju.