RECENZIJE

20. 12. 2012
Roachclip - Night Falls
Pure Rock Records, 2012

Na prvi pogled tretji album nemške (hard)rockovske zasedbe Roachclip deluje kot neka kompilacija manj znanih, a dobrih hard rock bendov. Zakaj? Vzrokov za to je kar nekaj. Prvič, skladbe so med seboj stilsko zelo različne. Drugič, uporabljajo različne vokaliste (poleg glavnega vokala nekatere skladbe odpoje basist, en komad pa odpoje gostujoča vokalistka, ki pa ni ista vokalistka kot pri duetu v zadnji skladbi albuma). Tretjič, glavni vokalist Sven Bauer se zna s svojim vokalom zelo dobro prilagajati stilsko različno zastavljenim komadom. Album odpre energični, v modernejšo podobo odeti melodičnohardrockovski No Reason, moderno, groovy noto z zelo poudarjeno vlogo bas kitare pa nosi tudi s strani basista odpeta Poison Blonde. Le Bon Roi Dagobert je v rockovski obliki predstavljen francoski šanson, Suck Duck Rockin' je čisti komad AC/DC iz ere Bona Scotta, Praying Mantis spominja na melodično obdobje NWOBHMetala, St. James Infirmary pa je bluesovsko orientiran komad z gostujočo vokalistko. Polbalada Buffalo z izrednimi vokalnimi linijami bi lahko bila v osemdesetih hit single kakšnega zelo uspešnega izvajalca AOR, potem pa se najde še kak komad, ki spominja na Garyja Moora, in tako dalje. Tako zelo raznolikega hard rock albuma do zdaj še ne pomnim in vsak, ki ne bi vedel, kaj posluša, bi lahko takoj pomislil na kakšno kompilacijo. Zanimiv album s tako širino in stilsko pestrostjo lahko posname le ekipa izkušenih glasbenikov z dolgo kilometrino in kljub širši nepoznanosti Roachclip to definitivno so. Band je bil ustanovljen leta 1986, do razpada pet let kasneje je posnel album Till Morning Light in po (bolj kot ne naključnem) reunionu še The Return leta 2009. Vmes pa so člani zasedbe igrali v raznoraznih projektih s številnimi znanimi imeni, kot so sam gospod Jon Lord, Nicko McBrain, nemški rocker Udo Lindenberg, Rose Tattoo itd. To je sam po sebi dovolj zgovoren podatek o kvaliteti posameznih glasbenikov, med njimi pa velja izpostaviti predvsem oba kitarista, kjer bi že prej omenjeni Gary Moore lahko bil orientacija, kar se zanimivosti in stila igranja tiče. Komadi pa tako: eni prepričajo bolj, drugi malo manj, odvisno tudi od stilskih preferenc, a za privržence melodičnega, zrelega hard rocka je tu dovolj zanimivega materiala.

KONCERTI & FESTIVALI
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Phantasmagoria ('88 - '90 Set + Best Of)
DVA OSAM, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj