Moram reči, da sem imel pred poslušanjem tegale albuma dosti večja pričakovanja, kakor se je izkazalo kasneje. Jakne z našitki, preprosta, jezna ter deloma stereotipna besedila, s katerimi so se ponekod vrnili celo v »ultimate revenge for the disco« čase, naslovnica albuma, vse to je dajalo slutiti, da se tudi Skullbreaker uvrščajo med številne kvalitetne bande novejše nemške thrash metal scene.
Resnica je na žalost drugačna. Mladeniči (vsi člani banda so stari 18, 19 let) so v svoj prvenec zapakirali standardno prežvečene riffe, ki temeljijo predvsem na zapuščini starejših nemških bandov kot sta Sodom ter Violent Force, le da v Skullbreaker obliki zvenijo mnogo bolj monotono, kot bi si to želeli. Še tistih nekaj dobrih (in že slišanih) idej band povečini ubije ali s prepočasnim tempom, ali z nadležnim, »kovinskim« zvokom činel, ali pa z vokalom Jana Fröhlicha. Njegova interpretacija thrash/death metal vokala namreč izpade bolj kot kričajoče jamranje, ob katerem se ti stoži celo po glasu Georga Busha, ki nas nagovori v intru albuma Total Thrash Terror. Skullbreaker so živ primer brezidejnega banda, kateremu pa tega ne uspe prikriti niti s prekomerno intenzivnostjo. V primerjavi s švedskimi kolegi kot so denimo Immaculate jim niti ne morem očitati, da so dobro glasbeno podlago uničili s šibkim vokalom, saj tu pešata oba dejavnika. Thrash metal scena bi resnično že šla po gobe, če bi teh štirideset minut dolgočasja zares predstavljalo tisto, kar se obljublja v naslovu. Pa na srečo ni tako, zato se lahko tudi vsi zapriseženi thrasherji poslušanju Skullbreaker odpoveste, masažo ušes pa prepustite nekomu, ki thrashiranje resnično obvlada.

Boštjan