Ob poslušanju drugega albuma čikaškega banda Twelfth Gate pade na misel samo ena beseda: Nevermore. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da imamo opraviti s kako drugorazredno kopijo ali kaj podobnega, temveč da je Threshold Of Revelation zelo zanimiv album, ki mu kljub očitni podobnosti s prej omenjenimi velikani še vedno uspe zveneti dovolj sveže ter tudi originalno.
Na široko bi lahko Twelfth Gate označili kot power metal band, a kot pri Nevermore, se tudi tu opazijo mnogi thrasherski, groovy, progresivni, tu in tam pa tudi nu metal elementi, prepleteni z otožnim, doomerskim zvokom. Album meša agresijo in melodiko, čudovite melanholično spevne refrene ter brutalne double-bass bobnarske napade, izredno visoke vokalne linije z grozečim, polslišnim šepetanjem – raznoliko, ni kaj. Instrumentalno plošča ustvari efekt, primerljiv pritisku večtonske uteži – bolj ali manj se cel album odvrti v počasnem do srednje hitrem tempu, z izredno udarnimi, globokimi riffi, vendar pa pravo bit ter obraz banda predstavlja odličen vokalist Brent Erickson. Tip, ki resnično obvlada vse, česar se je na tem albumu lotil, to pa pretežno predstavljajo z emocijami nabite visoke linije, ima s svojim markantnim zvokom na Twelfth Gate podoben vpliv kot Warrel Dane na Nevermore in ne morem si predstavljati vokalista, ki bi v ta band sodil bolj kot prav Brent.
Skratka, če so vam všeč Nevermore, resnično ne morete zgrešiti s Twelfth Gate. Morda jim manjka le še nekoliko globine, pa tudi triinštirideset minut prehitro mine, a brez dvoma gre za enega izmed najboljših albumov, kar ji je do zdaj izšlo v letu 2006. Odlično!

Boštjan