Pa smo dočakali sredino marca! Seveda vsi vsak mesec nestrpno pričakujemo petnajstega, a tokrat je bil ta datum še bolj poseben. »Zakaj?«, se vprašaš, draga bralka/dragi bralec? Ker je tale skupek nenaključnih ničel in enic, bolj poznan kot Paranoid, dan poprej praznoval častitljivo starost 25 let in jo v naslednjih dveh dnevih počastil s festivalom na Metelkovi. Od ustanovitve Paranoida daljnega leta 1999 smo z ekipo obiskali ogroooomno koncertov in festivalov, vsak od njih nam je ostal v (dobrem ali slabem) spominu, prepričan pa sem, da bo tale festival, o katerem lahko vse podrobnosti prebereš v nadaljevanju, globoko zapisan v spominu vseh udeležencev. In to v pozitivnem smislu! Kaj je bilo tako posebnega? Preveri v nadaljevanju! (Pero)
Channel Zero:
Nefarious Vermin na 25 let Paranoida
Dobrodelni dvodnevni festival ob 25. obletnici Paranoida sta odprla brata Sajovic iz Postojne z death metal/crust projektom Nefarious Vermin. Če zob časa ni prizanesel njunima prejšnjima bandoma Morbid Creation in Facial Tissue Dispenser (ta mogoče še brca), se zdi, da je koronsko obdobje njuno glasbeno pot samo še podžgalo. Po odličnem prvencu Elongated Misery in splitu Grind Kaos Live sta lani predstavila že drugi dolgometražec Abolition of Tradition, s katerega sem prepoznala kar nekaj komadov. Če bi morala njun nastop opisati z eno samo besedo, sta bila res huda! Čisto nasprotje drugemu dvojcu v Menzi pri koritu – umazan kitarski zvok, neposredni starošolski riffi, masten krulež, razgibano bobnanje in veliko d-beata, namesto zakritih obrazov ter kapuc pa bundesliga frizura in vpadljiva sončna očala. Fluorescentno rumeni detajli na bobnarjevih očalih so kar sekali z modro osvetljenega odra v Channel Zeru. Če so nas Dekadent na koncu večera skoraj zadušili z meglo, sta nam Nefarious Vermin pustila dihati s polnimi pljuči že od samega začetka. Nastopila sta v duhu svoje glasbe, neposredno in »ljudsko«, kar so znali v veliki meri ceniti obiskovalci, ki so kljub zgodnji uri klub že prijetno zapolnili in uživali pod odrom vsaj toliko kot band na njem. Boljšega začetka obletnice si ne bi mogla želeti. (Aleksandra)
Vulvathrone na 25 let Paranoida
Glede na to, da sem prekmurske grinderje od prvega srečanja z njimi leta 2005 do danes v povprečju videl več kot enkrat na leto, sem si tokrat lahko privoščil, da jih vsaj deloma izpustim. Brez njih pa tudi nisem mogel. Ko sem »uletel« v dvorano, je bila ta konkretno polna, le pred odrom je bilo malo več prostora za mosharje. Ker so bili ti očitno že nekoliko utrujeni, sem se lahko brezskrbno znova postavil v prvo vrsto, od koder sem užival ob pogledu na »informirano« urejene Vulve in njihove kosmate moške joške. Sicer se ne spomnim več, kateri komad je kvartet preigraval, ko sem prispel, vem pa, da sem ujel komada Ass Destroyer 69 in Whoreification, oba s še zmeraj aktualnega albuma Whoreification iz leta 2019. In kako je bilo? Mislim, da naslednji opis pove vse. Ko je zasedba igrala Ass Destroyer 69, sem okoli sebe slišal, kako se več osebkov dere refren »Ass Destroyer 69«. Seveda mi firbec ni dopuščal, da se ne bi ozrl. In koga sem zagledal? Tri ali štiri vsaj po videzu sodeč mladoletna dekleta. Epsko! (Dejan)
Če bi se lahko razcepila na tri dele, bi si z veseljem ogledala celoten nastop prekmurskih pornogrinderjev. Nikoli ne razočarajo (no, razen na lanskem Brutal Janezu, ko so zaključili prehitro). Vedno poskrbijo za veselico, z Ančko ali brez nje, in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Dobra volja v dvorani je bila nadvse nalezljiva in ljudje so uživali tako ob novejših kot tudi bolj zimzelenih vižah. Od njihovega nastopa mi je tokrat v spominu najbolj ostal komad Vulvathrone z zadnjega albuma. Podobno kot Dejan niti ne vem več, kolikokrat sem band že videla v živo, zato sem vmes skočila še na Chains. Glede na živahno dogajanje v dvorani lahko brez slabe vesti rečem, da me v tem času v Channel Zeru ni nihče zares pogrešal. Nadaljeval se je žur, a na Hermanovo srečo ne do jutranjih ur. (Aleksandra)
Kamra na 25 let Paranoida
Kot naslednji underground band so edini podzemni klub na Metelkovi zavzeli Kamra. S svojimi laternami, maničnimi kriki in nalezljivimi črnimi riffi so nas v trenutku zaprli v svoj svet, iz krempljev pa nas niso spustili približno 40 minut. Skoraj toliko jih šteje njihov prvenec Cerebral Alchemy, s katerega so odigrali skoraj vse komade, vključno z obema z debitantskega EP-ja, ki sta poleg Death Eternal tudi najbolj »zažgala«. Sprednjim vrstam se je zmešalo in večino koncerta so bandu skorajda jedle iz roke. Med komadom Colossal Blight smo se skupaj z vokalistom zadrli »Paradox«, in to je tudi trenutek, ki mi bo v povezavi z dotičnim petkom najbolj ostal v spominu. Videti Kamro v živo je svojevrstno doživetje, ki je vedno enako dobro (mogoče bi bil edino že čas za kaj novega). Poleg tega je bilo prav prijetno videti v dvorani tako mlajše kot tudi starejše obiskovalce, znane in neznane obraze – na koncert sta celo prišla prijatelja iz Belgije. Čeprav je oder za peterico skorajda premajhen, so Kamra na njem sklenili krog. Ravno v Channel Zeru so prvič nastopili skupaj s Snøgg, v tem času pa so ga že zdavnaj prerasli. Po nekaj izbranih klubskih koncertih na domači grudi in nastopih v tujini jih lahko zaenkrat letos ujamete samo še v začetku maja s Keep of Kalessin in Hate v Kranju ter julija na Tolminatorju. Ne bo vam žal. (Aleksandra)
Space Unicorn on Fire na 25 let Paranoida
Po nekaj urah klatenja po Metelkovi, ponovnega učenja imen in lokacij klubov ter čudenju nad dvema tipoma, oblečenima v bela samoroga, ki sta v mosh pitih na poletnih festivalih postala stalnica, sem se odločil, da bo večer v Channel Zeru najbolj prikladno nadaljevati na »balkonu«. Častno mesto na odru je bilo dodeljeno power metalcem Space Unicorn On Fire, ki so se s tremi novimi komadi, ki jih bo band v prihodnje tudi postopoma predstavil, posebej pripravili na ta večer, častni mesti v prvi vrsti pa veselima belima samorogoma. Dvorana je bila nabito polna, iz zraka sem imel pregled nad celotnim dogajanjem. Motivacija, da sem prvi del seta sede s pivom ob boku naklonil samorogom, sta bili zgolj utrujenost in lenoba. Vesel sem bil izjemnega vzdušja v dvorani, saj glede na to, da je bil ob tej uri folk že večinoma opit ali pa razpršen na štirih lokacijah (poleg treh klubov je, žal, veliko ljudi čas preživljalo kar zunaj na prostem). Kakšna škoda, saj so zamujali žurko! Samoroga sta veselo migala z rogovoma in s tem spodbujala publiko k čupanju, ki je po nekaj riffih zaštartalo po celem klubu. Kakšna škoda, da sem zaradi prazne pločevinke piva in službene dolžnosti moral dvigniti rit in se odpraviti na romanje do Menze pri koritu. (Ožbej)
Menza pri koritu:
Chains na 25 let Paranoida
Medtem ko je v Channel Zeru že grmel dvojec Nefarious Vermin, se je zame praznovanje naše obletnice začelo nekoliko bolj potiho in zagotovo krepko počasneje. Znova sem si privoščil doom metal z Obale, ki ga po menjavi žanrskih barv proizvajata Chains od ploščka Sonic Sabbath dalje. Omenjeni plošček je bil kar nekajkrat »na tapeti«, kajti dvojec ga je zaigral kar v celoti. Seveda ne v vrstnem redu, kakor si komadi sledijo na ploščku, in tudi ne vsega naenkrat. Med tega je duet z Obale pomešal še celotno aktualno izdajo Rito Funebre, split z Black Spell, na katerem je tudi najbolj punkish doom metal komad, kar jih poznam: In the Night. Z nepredstavljivim veseljem sem »zaplesal« na ta komad, hkrati pa bil vesel, da ta še ni pomenil zaključka njunega nastopa. Sledila sta še Hexenight z albuma Musica Macabra in nato še zaključni Black Wind z že omenjenega Sonic Sabbath. Moje navdušenje v prvi vrsti pa ni bilo izjema, za mano je stala za zgodnjo uro konkretno napolnjena dvorana, ki je pričala o tem, da nas čaka še prekleto dober koncertni večer. (Dejan)
Glista na 25 let Paranoida
Po tem, ko so morali zaradi zdravstvenih težav zadnji trenutek nastop odpovedati heavy metal veljaki Metalsteel – na tem mestu želimo Roku čimprejšnje okrevanje – so na pomoč priskočili grindcorovci Glista. Priznam, da njihov nastop ni bil na mojem seznamu, saj grindcore ni po mojem okusu. Vendar me je pa vsekakor premamil firbec, zato sem se v pričakovanju na nastop progresivcev Morost sprehodil v Menzo pri koritu in ujel nekaj komadov brutalnežev. Glede na to, da sem se v začetku večera lociral v Gromki, sta me vsekakor pozitivno presenetila nabitost dvorane in svojevrstno glasbeno doživetje z imenom Glista. Kot že rečeno, njihov žanr nikakor ni na mojem seznamu poslušanja, moram pa priznati, da me je videno in slišano kar nekoliko pritegnilo, zato bom v naslednjih dneh prisluhnil zadnji izdaji The »Never Apologise For Defending Yourself From Being Violated« Album. Čeprav »še« nisem začutil pravega »Glista vajba«, pa ga je skoraj do konca nabita dvorana požirala in uživala v vragolijah na odru. Žal pa se je moje bežno srečanje tudi hitro končalo, saj me je pot vodila nazaj v Gromko, kjer se je počasi približeval moj prvi vrhunec tega večera. (Žiga)
Med čakanjem na nastop sem na uho ujel pogovor med bandom in organizatorjem, češ hvala lepa, da so bili Glista pripravljeni vskočiti zadnjo minuto in zapolniti prazno mesto na časovnici. Glistin nastop me je navdušil že lani na Tolminatorju. Ko sem na stojnici za merch zagledal majice pisanih barv, sem se spomnil prav vseh podrobnosti koncerta. Manjkala je le točka, kjer si je pevec dajal podkožne injekcije, a nič zato! V primerjavi z občutno počasnejšimi Chains, ki so kraljevali na odru pred njimi, mi je hiter tempo več kot prijal. (Ožbej)
Root A' Balluta na 25 let Paranoida
Najprej pred šank, sploh nisem pogledal na oder. Zanimivo dejstvo: le v Menzi pri koritu so stregli pivo Starobrno. Dva evra in pol kasneje ter po par požirkih sem se ozrl po okolici. Manj gneče kot na Unicornih, a morda je optična prevara zaradi drugačne arhitekture prostora? Root A' Balluta so se, tako sem imel v glavi, znova aktivirali in začeli koncertirati, zato so dobili last minute povabilo na Obletnico. V ušesa je prihajal thrash, ki je odličen sopotnik pivu. Zvok je bil, pristransko ali ne, pač najboljši v Menzi. Ujel sem okoli štiri komade nastopajočih, ravno dovolj, da sem si lahko »brez naglice« ustvaril mnenje o glasbi. Tisti večer mi je bilo slišano všeč, danes pa med pisanjem obujam doživetje s poslušanjem njihovega posnetka z vaj. Bil sem že na avtopilotu, a morda so pa celo igrali ta komad v Menzi? (Ožbej)
Ko smo izmenjevali predloge, koga bi povabili na obletnico, je Pero hitro predlagal zasedbo Root A' Balluta. Nastala je istega leta kot Paranoid, z delovanjem pa nato prenehala leta 2004. Torej pred »mojim časom«, malo preden so mi doma sploh pustili na prvi koncert. In če sem se sama tokrat z njimi srečala prvič, se je veliko obiskovalcev več kot očitno v petek najbolj veselilo ponovnega snidenja v živo z Root A' Balluta. Skupaj z njimi sem se vrnila 20 let v preteklost in si predstavljala, kakšni so bili pri nas metal koncerti na prelomu tisočletja. O tem bi vedeli več povedati vsi, ki so jih takrat izkusili, sama pa lahko rečem, da sem v njihovem nastopu neizmerno uživala, pa čeprav mi gre po navadi v uho vse drugo prej kot thrash. Njihova izredno nalezljiva kombinacija thrash in death metala hitro tekne, pa tudi karizmatični vokalist v vsem tem času ni pozabil, kako sproščeno komunicirati s publiko. Ne vem, kdaj sem nazadnje videla band, ki je toliko užival na odru, kot so pretekli petek Root A' Balluta v Menzi pri koritu. Kot je že omenil Ožbej, jim je dobro služil tudi odličen zvok, pa tudi sicer mi ne pade na misel nič, kar ne bi bilo pozitivno. Res sem vesela, da so se odzvali našemu vabilu, in upam, da z nastopom v petek še niso rekli zadnje besede. (Aleksandra)
Gromka:
Classified na 25 let Paranoida
Po uvodnih procedurah in urejanju vseh logističnih zadev je napočil tudi čas za metal. Po nekaj ujetih zvokih prvega banda večera Chains, ki so v Menzi pri koritu že razgrevali vedno bolj številčno množico, se je moj delovnik začel v Gromki. Otvoritev večera je tam pripadal medvoškemu metal »podmladku« Classified. To mogoče nehvaležno ime je band prevzel (če me spomin ne vara) že v času svojih začetkov, saj bass kitaro v bandu vihti mlajši od bratov Sušnik (za vse, ki ne veste, je starejši Matej basist pri Metalsteel). Da pa ne bom dolgovezil z zgodovinskimi dejstvi, bi se vrnil na začetek nastopa, kjer so Classified, v nasprotju s počasnejšimi ritmi iz hiše Chains, večer odprli z divjim in hitrim thrash metalom. Ta je pohabil vse pred seboj in v trenutku sem v sebi začutil potrebo, da sprostim vratne mišice, se poženem v čupiranje in se tako pridružim drugim v publiki, ki se je iz začetne zadržanosti kar hitro prebudila v nevarno thrashmetalsko zver. Neverjetno, kako uigrani so fantje na odru, in ob požiranju vsakega tona me je večkrat prešinilo vprašanje, zakaj je band za nekaj časa prenehal delovati (če je šlo samo za hibernacijo, naj me člani zasedbe popravijo). Intenzivnost je bila že od samega začetka na zelo visokem nivoju, kar je botrovalo temu, da je publika tudi ob preigravanju za thrash metal nekoliko mirnejših melodij vztrajala pri razgibavanju vratnih mišic. Vrhunec je zame predstavljal komad Nation in Flames, ki me je popeljal kar krepko v preteklost in razgrel marsikatero čustvo. Ob takšnem vzdušju je nastop Classified enostavno minil prehitro in moj uvod v večer se je začel več kot pozitivno. Upam, da bodo Classified v diskografijo kmalu dodali kakšen nov izdelek, saj ima demo iz leta 2012 že skoraj naftalinski vonj in spodobilo bi se, da se izjemni thrash iz hiše Classified ovekoveči tudi na pravem nosilcu zvoka. (Žiga)
Terminal Disease na 25 let Paranoida
Po tako intenzivnem uvodu sem bil prepričan, da bo tempo današnjega večera za moje stare kosti lahko zelo rizičen, kajti naslednji na programu so bili groove metalci Terminal Disease, katerih nastope poskušam ujeti ob vsaki možni priliki. Band, ki je še starejši od Paranoida (lani oktobra so s koncertom praznovali 25 let delovanja), enostavno nikoli ne razočara. Mešanica groove ritmov ter hitri thrash prijemi odlično sovpadajo z agresivnejšimi vokali, svojo eksperimentalno noto pa doda še kitarska predrznost, saj modernejši vložki popestrijo že tako dobro strukturirane komade. Čeprav je bila dvorana zdaj že dodobra napolnjena in se je pozitivna energija od nastopa Classified prenesla tudi na nastop Terminal Disease, pa je poskus vokalista Danija, da bi publika že ob tako zgodnji uri poskusila z wall of death, žal klavrno propadel. A to ni niti malo vplivalo na nastop Zagorčanov, ki so žgali do onemoglosti in na odru garali ter dobesedno pustili zadnje atome moči. Zadnja izdaja banda Through the Eye of Disease je za takšno vzdušje več kot prava in vsi, ki Terminalovcev še niste videli v živo, prisluhnite ploščku in se nato podajte na njihov nastop. Ne bo vam žal, tako kot ni bilo žal niti meni niti vsem drugim pod odrom, ko smo po definitivno prekratkem nastopu band z aplavzom pospremili z odra. (Žiga)
Morost na 25 let Paranoida
Vulvathrone so sledili Kamra in sprva sem bil prepričan, da bom ostal v dvorani vsaj nekaj začetnih minut do nastopa Morost. A po različnih obveznostih prvega dne, zaradi katerih je telefon ves čas zvonil in brnel, so bili moja naslednja koncertna postojanka Morost v Gromki. Ljubljanski death metal posebneži so nedavno v samozaložbi znova izdali drugi album Forged Entropy, ki so ga obogatili z epsko mojstrovino, skoraj 23 minut dolgim komadom Devour Thine Light. Zaradi njegove dolžine sem se po koncertu na račun banda pošalil, zakaj je ta tokrat zaigral samo tri komade. Omenjeni Devour Thine Light je bil postavljen na sredino, pred tem pa je band zaigral Beg in menda še Artificial Time. V pravilnost navedbe slednjega nisem povsem prepričan. Sem pa prepričan v to, da je band z Devour Thine Light ustvaril nekaj edinstvenega, za kar mu želim na tem mestu čestitati. Za podrobnejši opis lahko preverite našo nedavno recenzijo, sam bi le še dodal, da mi je bilo všeč, da je band znova sodeloval z živim saksofonistom oziroma da saksofon ni bil le predvajan preko matrice. Všečna popestritev nastopa, ki je bil poplačan s skorajda nabito polno Gromko. (Dejan)
Nastopa progresivnih death metalcev Morost sem se ta večer najbolj veselil. Dejstvo, da so par dni pred koncertom izdali izjemni EP Devour Thine Light, je k temu več kot pripomogel, saj je band za nastop napovedal tudi, da bo 23 minut dolgo mojstrovino odigral v živo, in tega nikakor nisem želel zamuditi. Kdor pozna Morost, tudi ve, da že tako ali tako ne slovijo po kratkih komadih, in ob uvodnih stihih komada Beg, ki je kakopak več kot vrhunski, me je firbec že dobro razjedal, saj sem čakal le na Devour Thine Light. Komad je na ploščku izjemen, v živo pa ga band odigra s takšnim čustvenim nabojem, da je kljub dolžini celotna publika požirala vsak ton, vsak gib, vsako kretnjo na odru in kljub »megli« zaužila vse, kar je prišlo z odra. K temu je svoje dodal tudi saksofon. Res neverjetno. Izkušnja, ki je še lep čas ne bom pozabil in tudi z moje strani hvala Morost za to edinstveno koncertno izkušnjo. (Žiga)
Dekadent na 25 let Paranoida
Black metalci Dekadent so nekaj dni pred festivalom napovedali, da »pripravljajo prav poseben [...] retrospektivni nastop, kjer se bodo sprehodili skozi celotno diskografijo in odigrali tudi svežo stvaritev s prihajajočega albuma.« (Vir: novica iz četrtka, 14. 3. 2024) In tako je tudi bilo. Dekadent so romantiki, no, vsaj Artur tako pravi zase, in tako je band začel z albumom Venera: Trial & Tribulation in komadom Paramours In Vain. Kot obljubljeno so sledili še številni stari komadi, denimo Cry of Revolt, Raided ali The Renaissance of Purity, ki so vsi stopnjevali mojo nestrpnost, da se band končno dotakne prvenca Manifestation Of Seasonal Bleeding. In končno se ga je. Najprej z mojim najljubšim komadom Vigred, med katerim me vedno znova navdušuje vzklik »Pizda, ljubi te mrtvak!« Sledil je mlad štiklc The Lavantine Betrayal z aktualnega ploščka The Nemean Ordeal, nakar nas je band s komadoma Kres in Dissident Dream znova popeljal v leto 2006 v čas izdaje prvenca, mene pa miselno eno leto pozneje, ko je v takrat drugačni postavi v K4 prvič stal na odru. Z retrospektivnimi mislimi zaključen večer še zdaleč ni samo meni pričaral širokega nasmeška zadovoljstva na obrazu. (Dejan)
Končno … Končno, KONČNO sem po kar nekaj nastopih znova prišel na svoj račun. Black metal romantiki Dekadent so odigrali komad Dissident Dream s prvenca Manifestation of Seasonal Bleeding. A gremo lepo po vrsti, saj je zgoraj omenjeni komad prišel na vrsto šele kot zadnji in Dekadent so dobro uro dolg nastop posvetili celotni diskografiji, ki je poskrbel za marsikatero presenečenje. Sprehod od prve plošče, preko epske stvaritve The Deliverance Of The Fall do zadnje The Nemean Ordeal je resnično postregel s pravo paleto black metala in čeprav ne jaz ne megla na nastopih Dekadent nikoli ne bova prišla do nekakšnega sporazuma, sem svoje dobil z Dissident Dream, moj večer pa je bil tako kljub dolgemu in napornemu dnevu več kot uspešen. (Žiga)
